V torek smo imeli kar dvojno akcijo v Čaganki. S Srečkom sva nabila nekaj stopnic na eni od kratkih stopenj in nato kopala v Južnem rovu, Tico in Klemi pa sta plezala kamin v Game overju. Sta šla dol malo pred nama, ker sva si potem s Srečkom nad Akustično dvorano kar čas vzela, saj stopnic še nikoli nisva nabijala. Smo se kar dolgo odločali, ali naj jih nabijemo ali ne, ali sploh spadajo v jamo ali ne, a ker gre res za kratko stopnjo, po kateri se moraš spustiti med vzponom proti površju in na kateri smo vse prevečkrat kar neke bližnjice iskali, ko smo se utrujeni vračali z dela na dnu, je potem prevladalo mnenje, da ne bo nič narobe. Konec koncev, saj nismo železniških tirov položili, le tri stopničke zabili! Dobro, sem jih že slišal, da si počasi jamo pripravljam svojim letom primerno in da mi bodo pri osemdesetih morali še dvigalo montirati, a o tem bom razmišljal, ko bom prišel do tam …
V Akustični dvorani sva nato slekla pasove, zavihtela prasici na rame in skoraj že odšla v Južni rov, ko sem ugotovil, da sem vzel s sabo vodo z okusom, s katero kave ali juhe pač ne moreš skuhati. In sem potem prasico kar tam pustil, saj tudi plinskega gorilnika in posod brez vode nima smisla trogati! Na delovišču, ki je nizko, ozko ter klavstrofobično za popizdit, sva se kar dela lotila, le vsake toliko časa sva eden drugemu občudujoče povedala, da zdaj sva pa res bogu za hrbtom in da če bi naju kakšen »normalen« videl … Sva premetala že skoraj eno samokolnico skal, ko je Srečko ugotovil, da prepiha pa nobenega ne čuti in da morda kopljeva v napačno smer. Sem zato iz znanstveno raziskovalnih razlogov prižgal čik, da vidiva, kako se bo obnašal dim. Ga je nemudoma potegnilo proti Srečku, ki je začel kašljati, a ker sem kadil iz znanstveno raziskovalnih razlogov, je potrpel. Potem sva skoraj šest ur (ali še nekaj več) delala vsak v svoji luknji. Srečko je tolkel naprej, jaz pa nazaj, da bo lažje za naslednjič. In ker sem kadilec in ker toliko časa brez čika ne zdržim, v veliko dvorano plaziti se na čik pavzo bi bilo pa prenaporno, sem ga tu in tam pricinil kar tam. Srečko je pa kašljal, kakopak. In je seveda očitajoče že ob prvem kašeljcu vprašal, če kadim, ker znanstveno raziskovalnih vzrokov ni bilo več in sem se mu kar po pravici zlagal, da ne. Ko je že ene sedmič kašljal, je prijatelj celo pomislil, da se ga prehlad loteva in mi je bilo zaradi tega kar malo nerodno, a potreba je pač potreba. Sva porabila vso energijo in odskakljala do pasov, pri vrvi proti površju pa še ni bilo kamnitega možica, ki bi povedal, da sta prijatelja že končala in odšla na površje. Zato sva skočila še do njiju, ki sta garala visoko v Game overju, ki je zdaj (trenutno, dokler ne najdemo globljega!) tudi uradno najgloblje brezno. Sta bila visoko že krepko čez 100 metrov, pa še kar ne kaže konca!
Sva odpičila ven, spila zunaj v bivaku dva res orng kofeta (ker edina dva sta bila jutranja, potem pa do osmih zvečer nič!), dodala še švoh špricar, potem je pa že Klemi prisopihal, ki je pohitel, ker se je s Srečkom odpeljal domov. Jaz sem pa Ticota čakal in ko sem bil nanj že kar jezen, ker sem nameraval zaradi skrbi zanj proti jami oditi, da vidim, kaj je z njim in me je bilo zaradi teme in vetrovne hoste že samo ob pomisli na pot strah do nezavesti, je priskakljal tudi on. In sva spila dva orng kofeta, skupaj s švoh špricarčkom, potem sem pa joto iz konzerve pristavil, da bova prvič v tistem dnevu tudi kaj pojedla. Tico je stokal, da ga kliče mati narava na taveliko potrebo, jaz sem se pa hihital, ker mene ni nič klicala, naj obiščem tamalo barakico v debeli hosti. Sem se pa, junak, ponudil prijatelju, da ga lahko spremim do prostora, kamor še cesar peš hodi, pa ni hotel. A ko sva pojedala joto, v bistvu se je že naslednji dan delal, je pa tudi meni zaigralo v želodcu in sva skoraj eno uro zbirala pogum, da bi odšla, kamor naju je bilo strah, saj je sekret vsaj sto metrov od bivaka v temni in glasni hosti, pa sta se želodca na srečo pomirila in sva lahko ostala v varnem zavetju barakice. Plus toplo je bilo še bolj, saj sva zadevo ogrevala še z lastnimi plini …
Zjutraj je pa vstal že pred osmo, ker je na jutranji tek odtekel do sekreta in potem nekaj pomalical, pri tem pa tako ropotal, da sem ga prosil, naj kar za kofe pristavi in vstal še jaz. Če se mora, se pač mora, ne?! Sem si umil zobe in se h kofetu spravil, Tico je bil pa že spet v postelji, je še dve uri oddrnjohal, da sem jaz lahko v miru sobotno prebral. Potem sva pa vse pospravila, da bo pripravljeno za sobotno večjo akcijo in sedla v avto. No, v petko. Sem jo zakurbljal, tedaj je pa do naju, ki sva bila sredi hoste sredi ničesar, lovski pes pritekel. Kako vem, da je bil lovski? Ful je bil nabildan, prav videl si lahko njegove kipeče mišice, okoli vratu je imel oranžno ovratnico, na njej pa neko elektronsko zadevo z dokaj dolgo anteno. Sem mislil, da lovci okoli hodijo, a ko sva pripeljala do makadamske ceste, je bil pes že pred nama tam. In se je kar pred avto postavil, sem moral ustaviti. Sem izstopil in se malo okoli razgledal, kje so lovci, pa še zverino sem malo počohal. Nikogar ni bilo in sem še malo psa čohal, potem pa sedel v avto in sva odpeljala. Pes pa za nama. In se mi je po kakšnem kilometru seveda zasmilil. Sem spet ustavil in pes se je spet malo počohal pri meni, potem sem se pa spomnil, da je poleg najboljše bistriške gostilne tudi lovski dom. Da mogoče je pa lastnik tam. In sem odprl prtljažnik in pes je bil v sekundi v vozilu. Sva se s Ticotom med vožnjo kar malo pomembna počutila, ko je zadaj sedel tisti mišičasti pes z oranžno ovratnico in oddajnikom z anteno. Sem celo pomislil, da mogoče bi enega (ali pa tri) takšnega nabavili, da nas pri bivaku ne bi bilo strah medvedov. Pri Alenki sem zaustavil in odprl prtljažnik, da je specialec ven skočil. Jagra nisem videl nobenega, pes je bil očitno pa tudi prvič tam, saj je vseh milijon vogalov tam okoli v sekundi označil. Je kar po treh nogah skakal, saj ene ni imel časa spustiti niti za hip. Vmes je pa seveda tudi Alenka ven prišla pogledati, kaj se obiramo pred vrati. Sem ji pojasnil situacijo, je zavrtela par telefonov in kmalu ugotovila, da pes ni iz njenih koncev. Da eni drugi lovci jagajo iz druge strani hriba in da naj ga kar nazaj odpeljeva, da pes ni izgubljen. Da pes sicer ne ve, kje je, da ga pa lahko lastnik poišče kar s pomočjo mobitela, da temu služi tista zadevica z anteno. Sva požrla kofe, psa pa nisva zataksirala nazaj, saj je v bistvu za lastnika vseeno, če naredi še tistih pet kilometrov. Le Alenka je protestirala, da pri njej ne more ostati, ker so lovski psi divji in lahko poškoduje kakšno njeno belo volneno prijateljico. Sem jo pomiril, da bo itak za avtom tekel nekaj časa, da bom vozil bolj počasi, a ko sem speljal, je psa ravno na taveliko potrebo pritisnilo, ki jo je opravil kar pred vhodom v gostilno, jaz ga pa nisem imel časa čakati. Seveda tudi nisem imel vrečke za iztrebek, poleg tega pa specialec itak ni moj …
