Home > Razno > Bo že

Bo že

28. januarja 2015

Ko človek na frišno začne hoditi s punco, se seveda trudi narediti čim boljši vtis. Ko sem jaz začel vtis delati na mojo sedanjo preljubo soprogo, je bil to čas, ko so po cestah večinoma vozile stoenke, yugoti, fičkoti in bolhe. Bolj situirani obrtniki so si nabavili kakšnega mercedeza ali bemfelna, ampak to je bilo večinoma to. In ko sem se odločil narediti vtis na frišno punco, sem si od prijatelja sposodil najbolj strupen avto daleč naokoli, ki ga je naročil v Ameriki in nanj čakal dolge mesece, če niti ne omenjam poprejšnje gomile papirjev, ki jih je moral pridobiti. Pozabite poršeje in ferarije, ti so ta avto gledali v izpušno cev povečini. Sem imel srečo, da so prijatelju vzeli izpit in sem se jaz žrtvoval ter ga vozil okoli (jap, težak posel sem imel, priznam), ker pa sem se žrtvoval, sem si lahko tudi nagrado izboril. Da mi posodi vozilo, da peljem novo punco na večerjo. Ni kaj dosti kompliciral, saj je bilo vozilo polno zavarovano! Zunaj je bil sneg, ceste pa malo manj splužene kot danes, ko sem pohupal pred njeno hišo. Itak da je že v vetrolovu čakala vsa vznemirjena, in ko je priskakljala na dovoz, mi je kar sapo vzelo. Vsa spedenana, z novo frizuro, miniču, kar srce je začelo močneje pumpati. Je sedla v avto, navdušena, v nos sem ujel njen parfum. Je lepo dišala, zato sem le s težavo kukr kul hladnokrvno vprašal, kam si želi iti. Ni važno, kam, je odgovorila, le čim dlje! Njena želja, moj ukaz. Konec koncev sem delal dober vtis, ne?! Kakor da je avto moj sem hladnokrvno in razumevajoče pokimal, imel sem ves čas na tem svetu. Sem parkrat pritisnil na pedalko za plin, da je mašina grozeče zahrumela in so še tisti sosedje prišli na okna, ki so grandiozen prihod zamudili, potem pa spustil sklopko in pedal za plin pohodil do konca. Motor je dobesedno zarjovel, gume so se zavrtele in kljub snegu zacvilile. Nekaj dolgih trenutkov se ni zgodilo nič, le hrup in cviljenje gum na mestu, potem pa so zagrabile in vozilo dobesedno izstrelile, da naju je kot v kakšnem reaktivnem letalu prilepilo globoko v športne sedeže. Sem še lahko opazil njene od navdušenja široko odprte oči in rahlo zardela lica zaradi adrenalina, potem je pa itak že počilo. Sem se zabil v hišo njenega soseda kakšnih pet hiš naprej. Po poku je nastopila čista tišina. Sem pogledal mojo frišno punco, če je okej, ne če sem napravil dober vtis. Je bila živa, jaz pa tudi. Stopila sva ven, vmes je pa tudi sosed že pritekel na vhodna vrata. Avto je imel odtrgano kolo, ki je ležalo malo proč, sprednji konec je bil pa povsem speštan, a se tega nisem ustrašil, bo že zavarovalnica pokrila, bolj sem se ustrašil soseda, za katerega sem vedel, da je pred kratkim obnovil stopnice in vhod v hišo. Sem bil prepričan, da bom par vzgojnih dobil, preden bo sploh kaj rekel, ampak modelu je bilo za hišo vseeno, le okoli avta je hodil in stokal. Da kakšna škoda, kakšna škoda takšnega dobrega avta! Sem s strahom počasi omenil škodo na hiši, pa je le zamahnil z roko, da tistih par ploščic bo že spet nalimal in mal frajha vrgel, pa bo, ampak avto, avto … Sem potem poklical vlečno službo in frišno punco odpeljal v bolnišnico. No, nisem jo jaz, sem poklical prijatelja, ki je odpeljal oba. Nekaj bušk in odrgnin, predraga moja sedanja soproga je pa dobila en šivček nad obrvjo, s katero je razbila vetrobransko steklo pa neko hladilno mažo za noge, na katerih je dobila opekline. Res. Je imela nek minič iz volne ali kaj in ko jo je zabrisalo po sedežu, jo je v stiku z najlonkami opeklo …
Ja, se vprašate, kako me je potem vseeno poročila, pa čeprav je nisem peljal daleč? Nimam blage veze, če sem iskren, je pa že takrat imela očala, če to kaj pojasni …
Saj avtov sem potem še kar nekaj zdrobil, a sem se potem umiril, dokler nisem nabavil lade nive, zaradi katere je bil dr. Krevs v nenehni pripravljenosti. Pravzaprav ni bil v nenehni pripravljenosti, spal in jedel in na stranišče šel je lahko le takrat, ko jaz nisem bil na terenu! Drugače je pa mene reševal …
Zdaj, dolga leta kasneje, ko vozim strupeno jamarsko vozilo renault five (pravzaprav mislim, da je celo iz zgoraj opevanih časov!), sem pa že k pameti prišel. Vsaj mislim. Ker gremo v soboto s Petrom fotografirat še »stare« dele Čaganke in ker je za petek napovedano močno sneženje, se bom gor odpeljal že v petek dopoldne. Ker po snegu ne bom prišel, hoditi se mi pa čisto zares tudi ne ljubi kaj preveč, če ni res nuja. Kako bom pa potem v nedeljo, ko bo vse zasneženo, v dolino prišel, pa ne vem. Saj sem prišel k pameti, ampak vsega pa res še ne vem. Bo pa vozilo do spomladi počakalo na odjugo, čeprav mislim, da nekako bo že šlo. In kadar mislim, da nekako bo že šlo, bo nekako šlo, pa ne glede na to, v katero smer in kako daleč …

Comments are closed.