Čagankarska statistika

Leto 2014 se je končalo in ker imamo zdaj pri Čaganki bivak, v katerem hranimo tudi dnevnik, v katerega vpisujemo vse obiske jame, sva danes z Grdinom skočila gor. Da preštejeva, kolikokrat smo bili v jami v enem letu. No, ker je Tomi pred kratkim zadolžil svojo prvo osebno jamarsko opremo, saj bo šel letos delati izpit za jamarja pripravnika, da bo vse po reglcih, sva pa še malce v luknjo skočila pokukati. Za kondicijo, pa to. Ko sva se spuščala drugo stopnjo, je pa vprašal, kje je tista Netopirjeva dvorana, ki jo mora še edino dorisati na načrt, če bi morda še tja skočila pokukati, da bo lažje narisal. Mu je bilo potem, ko sva se matrala po prečnici, seveda žal, da je izrazil željo, a takrat je bilo že prepozno. In ko je enkrat vmes zavpil, se kaj dosti nisem sekiral, saj je celo pot skoraj pri vsakem gibu dobesedno renčal in stokal in sem na začetku mislil, da ga kaj boli. Potem je pojasnil, da si križa še ni povsem pocajtal in da stoka in renči zaradi preventive in sem se nekje vmes nehal sekirati, ker za preventivo se pa res nima smisla, ko se je pri kobacanju v Netopirjevo nagravžno počil v koleno in zares zarulil od bolečine, pa nisem trznil. Sem si mirno naprej vrtal po nosu ali kar sem pač počel in ko je prišel do mene, mi je skoraj očital, kako se nič ne sekiram, ko pa njega tako boli. Se mi je zasmilil, priznam in sem mu predlagal, da ga po mezinčku udarim, da ga bo koleno manj bolelo, pa ni hotel, pa tudi do jezera v Netopirjevi ni hotel iti, ker sem se v prvi ožini že tudi jaz kar nagravžno zataknil. Pa ni tako ozko, niti se nisem tako zredil, da ne bi šlo, le prepričan nisem bil več, kje tista pot do jezera sploh je in se nisem hotel na silo zariniti nekam, od koder bi me potem morala reševalna vleči ven. Sem se potem nekako skobacal ven in si z glavo navzdol ogledal tisto ozko nadaljevanje in se v hipu spomnil, kako moraš v luknjo, vmes je pa Tomija na srečo minilo. Da bova šla enkrat drugič, ko bo imel fotoaparat pri sebi …

Sva se spustila še malo nižje in si ogledala naslednje jezerce, prav tako lepo, potem ga je pa na pipo pritisnilo in se je hotel olajšati kar tja. Nisem dovolil, da to vodo mi tudi pijemo (tisto lulanje, ki ga ne vidimo, pa seveda ne moti!), zato sva ven kar hitro prišla, se mu je mudilo. Na vrhu pa potem seveda ni lulal, ker je že pri plezanju skozi švic dovolj odtočil. Še kofetek v bivaku in kebab v Črnomlju (do Novega mesta ne bi zdržala, je že krepko krulilo), doma sem pa potem lahko v miru preštel obiskovalce Čaganke v letu 2014.

Dnevnik pravi, da je jamo v enem letu obiskalo 126 jamarjev (ne različnih posameznikov, nekateri smo bili seveda po večkrat!), od teh jih je na dnu delalo 78, v Južnem rovu, ki je malo višje gor in lažje dostopen, jih je garalo 43, kamin v Game overju pa je plezalo 5 jamarjev. Večinoma smo bili garači člani Jamarskega kluba Novo mesto, nam je pa na pomoč priskočilo tudi 49 jamarjev iz drugih slovenskih klubov (spret: ne različnih posameznikov, nekateri so seveda prišli po večkrat in jim bomo z veseljem zaračunali članarino v našem jamarskem klubu!) in celo trije Rusi so nam pomagali! Sem bil prepričan, da smo bili večkrat v luknji, a podatki so, kakršni pač so, je pa res, da nam letos vreme absolutno ni bilo naklonjeno, saj je bila glavna poletna sezona, ko je v jamah ponavadi suho, nadvse deževna. In na dno med dežjem nima smisla riniti, kajti delamo v aktivnih delih in prav nič ni zabavno že dol riniti se povsem premočen! Vseeno pa nam je uspelo Čaganko poglobiti za skoraj 100 m, občutno smo podaljšali Južni rov in odkrili novo dvorano, pa tudi kamin v Game overju smo preplezali za še dodatnih skoraj 50 m. Saj vse skupaj se morda ne sliši veliko, a kdor ve, koliko truda in moči in energije je potrebnih za vsak dodaten meter, lahko samo čestita. Navdušujoč pa je tudi podatek, da se Čaganka še nikjer ni povsem zaprla in da bo slej ko prej dovolila vpogled v nove prostore!

Preštel sem tudi, kolikokrat sem bil v Čaganki jaz, a mi je podatek malce nerodno napisati. Bo kdo morda vprašal, kaj počnem pa za hobi …

Spodaj Tomi s kebabom, ki mu je nadvse teknil, je priznal, poleg pa Klemijeva nadgradnja Srečkovega načrta Čaganke, ki ga je malce okrancljal, kakor se za tako pomembno jamo tudi spodobi!

 

3 thoughts to “Čagankarska statistika”

  1. @Uroš
    Hehehehe, pa sej bodo, no, kmalu, čakamo na lepo priložnost, recimo prebitje meje 500 m, to bo kmal. A zate tud naročimo kej večjo številko? 🙂

Comments are closed.