Jutranja drama

V petek zvečer smo imeli v najboljši bistriški gostilni pri Alenki predvsem za domačine predstavitev Čaganke, da bodo ljudje vedeli, kaj imajo v svoji soseščini in zbralo se je presenetljivo veliko ljudi. Kot se pri Alenki spodobi, se je veliko jedlo (golaž je bil menda medvedji, če me ni samo zanalašč strašila), nekaj se je pa tudi pilo. Eni manj, drugi več, tista tetica, ki me je božala po glavi, pa je zelo verjetno spila več, kot se za žejo spodobi. V začetku me je motilo, moram kar povedati, ko so mi zaupali, da ima polno nemško penzijo pa malo manj, čeprav pravzaprav ne vem, zakaj!?

Potem smo se Dare, Urbi, Tone (ki so na lokacijo prišli že krepko prej, da so še zakurili v bivaku, samo itak se je potem predavanje z after partyjem tako zavleklo, da je vse pogorelo!), Klemi, Srečko, gospod Grah in jaz odpravili v bivak, kjer smo imeli še after after. So se seveda vsi ob polnoči v posteljo spravili (jep, celo Dare je omagal ob tej nespodobni uri, pa če verjamete ali ne!), jaz sem pa ko en srutek zunaj ob ognju čepel in čital Sobotno ob svetilki. Saj bi bral v bivaku, na toplem in ob luči, a je gospod Grah ko princezek na zrnu graha in ga pri spanju moti listanje časopisa in cigaretni dim ter škripanje klopi pod mojo težko ritjo. Zakaj spi v kadilskem oddelku in ne na nekadilskem podstrešju, se mi niti sanja ne, a kaj dosti nisem spraševal, ker ko je pospravil električno zobno ščetko in za zavil v spalko, je bilo heca konec. Sem torej bral zunaj ob ognju, okoli štirih sem se pa zelo potiho v posteljo spravil, a ne dovolj tiho, da si ne bi prislužil nekaj glasnih kletvic uspavanega princezka. Sem poskusil čimbolj neslišno zaspati, a ko sem ravno dobro zatisnil oči, me je že pridušeno ropotanje zbudilo. Je Srečko iskal plinski gorilnik, džezvo za kavo in kavo, kar povzroča nekaj hrupa, a ko gre za kavo, sem toleranten, kakopak. Sem mu povedal, kje je kaj, da se je človek lahko v miru posvetil za vse nas pomembnemu opravilu, ker je bila pa ura že pol osem, se je zbudil pa še gospod Grah. Sem sicer mislil, da bom ujel še kakšne pol urice mižanja, a je gospod Grah ko petelin. Ko zakikirika, sonce vzide. In je zakikiral, da se je slišalo po vsej hosti. Prav glasno in doživeto je začel opisovati dramo, ki se mu je pripetila sredi noči, ko je bil udobno zavit v toplo spalno vrečo in je užival ko polh v prezimovališču, potem ga je pa kakat pritisnilo in je bil ene deset minut v visoki pripravljenosti, če bo treba it v temo in na mraz, a se je zadeva potem na srečo umirila in se je lahko spet zazibal v spanec pravičnega. To sem seveda samo hiter povzetek napisal, ker toliko prostora in časa pa spet nimam, da bi v detajle popisal dramo, ki se je dogajala, ko smo mi spali in kakor jo je gospod Grah z vsem suspenzom predstavil nam …

Kavice so torej zapele, smo jih morali kar nekajkrat skuhati, saj nas je bilo kar nekaj kavopivcev, posledično so zapela tudi vrata naše poljske latrine, ko so se eden za drugim odpravljali na jutranji džoging. Vmes sta se pripeljala še Miha in Anži in smo se hoteli že v jamo odpraviti, Dareta pa še nobeden od nas ni imel jajc s podstrešja zbezati. Ga je iz postelje pregnal šele Tone, ki se ga ni bal, jaz sem ga pa malce odobrovoljil s pivom in kavo. Se ne spomnim več, v kakšnem zaporedju …

Anži, Miha in Klemi so se odpravili na tlako na dno, gospod Grah, Tone, Dare in Urbi pa so na dno odpeketali turistično. Sicer so vsi protestirali, da nesejo dol dve ležalni podlogi za v spodnji bivak v Kalahariju, a čeprav je bila transportka res velika, je bila vseeno peresno lahka in sem njihovo akcijo vpisal pod turizem. S Srečkom sva se kot zadnja odpravila na globino 360 m nabit nekaj stopnic na stopnjo, ki je po mojem mnenju najbolj zoprna v vsej jami. Namreč, po ozkem meandru se moraš spustiti za  morda dva metra v manjšo dvoranico, kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi v tistem meandru tekel potoček, ki se mu ne moreš izogniti na noben način in si v hipu moker. S tem sva se igrala kakšni dve uri in ko me je tam ob slapu mrazilo, medtem ko je Srečko nabijal, sem bil prav jezen sam nase. Ker sva šla delat “samo” na 360 m, sem zunaj iz prasice vrgel plinski kuhalnik in kavo in skodelice in vrečko z juho in krožnička, čeprav vse skupaj sploh ni tako težko. Kako lažje bi bilo delo, če tega ne bi storil. Plus vode si tudi nisem vzel, saj jo je po jami več ko dovolj, kar je res, a vsakič, ko sem stopil odžejat se, sem moral stopiti pod manjši slap in sem bil ves premočen! Plus vse skupaj sem vzel s tako levo roko in brez načrtovanja, da sem tiste kovinske stopnice najprej nesel dol, dve pa potem nazaj gor skoraj ven, da sva jih s Srečkom nabila še v tretji stopnji od vrha. Je pa zanimivo, kar sva izvedela kasneje, da so dečki, ki so delali na trenutnem dnu na -454 m (in turisti seveda tudi) najino nabijanje po skali slišali tako razločno, kot da bi nabijala par metrov proč, ne pa skoraj 100 m višje!

Ven sva prikopala nekaj čez šesto zvečer, začelo je deževati. Dokaj močno. Sem si oddahnil, da sem že zunaj, hkrati pa so se mi tovariši v jami prav zasmilili. A na srečo ni deževalo dolgo, tako da jih ni preveč zalilo, ko sva se preoblekla in prvi dvojni kofe spila, so se že zvezde pokazale. Pa še Tom je prišel, je prinesel klobase in cviček in je bilo čakanje na sotrpine, ki so se še mučili s plezanjem, veliko lažje. Do devetih zvečer so vsi prisvinjali na površje in hvaležno požrli dvojne kofete, pive, šnopc in klobase (ne nujno v tem zaporedju!), le Anži in Klemi sta še garala na dnu in sta ven prikopala malce pred enajsto zvečer. Urbi je pohvalil jamo, da je čudovita, ampak da ga zdaj kakšno leto ali dve ne bo več k nam, gospod Grah je pa tudi bil navdušen sam nad sabo, kako z lahkoto je šel tokrat dol in gor. Da so vsi imeli s sabo le damske torbice z nekaj vode in veliko sendviči, ga pa ni zanimalo oziroma je moje pripombe namerno preslišal …

Velika večina se nas je nekaj čez polnoč odpravila domov, pravi možaki Dare, Tone in Urbi so se pa odločili, da ponoči ne bodo domov vozili. In so si organizirali po mojem mnenju hudo zabavo, saj me je Dare okoli pol štirih zjutraj klical, če imamo še kje v bivaku kakšno vino. Itak da sem takoj povedal, da ga je Tom prinesel 5 litrov in naj si kar privoščijo in da sta nekje še 2 litra Srečkovega, pa me je Dare takoj prekinil, da če je še kaj poleg tega. Sem z obžalovanjem povedal, da verjetno ne in še z večjim obžalovanjem tudi nikalno odgovoril na vprašanje, če bi morda Tom pripeljal še en kanister, če ga pokličejo. Sem ga pa potolažil, da bo kmalu dan in da se bodo trgovine odprle, res pa je tudi, da je prva trgovina oddaljena kakšnih 30 km.

Ko je gospod Grah kasneje slišal za ta pogovor, si je prav oddahnil, da se je dobro odločil in spokal domov, ker drugače bi se vsem bolečim delom njegovega telesa pridružila še boleča glava …

V Čaganki pa je spet padel rekord – na njenem dnu je bil Tone Oberstar, ki je celo starejši od našega Andreja Jakliča, ki je do zdaj držal rekord najstarejšega. Ampak, to ne bo dolgo držalo, počakajmo še kakšnih deset, petnajst ali dvajset let in bom ta rekord zanesljivo jaz podrl …