Home > Razno > Kako povedati Gorenjcu

Kako povedati Gorenjcu

26. januarja 2015

Kar nekako že navadil sem se, da mi tu in tam kdo reče, da mi bo kaj povedal, a le v primeru, če tega ne bom dal na blog. In itak da nisem povsem retardiran in vsega ne napišem, če pa kdo naredi bumbarja iz sebe (ali seveda mene), pa to z veseljem opišem. Ali pa naredi kaj ne povsem po jamarskih predpisih in vidi, da sem jaz to videl in mi zabiča, da tega pa ne smem napisat, ker če bo Aleš videl … Čeprav me Aleš seveda ne bere, on ima pametnejše opravke, a tega nikomur ne povem, naj se tresejo! Najlepši so seveda prdci v kakšnih ožinah, pospremljeni  z iskreno željo, naj ga vzamem v nos in nato kasneje vržem v blog. Kar vidim jih, moje prijateljčke, kako ga šparajo ves čas, dokler ne pridejo do ožine, kjer bo bolj zalegel …

Načeloma pa ne lepim mailov, ki so namenjeni meni osebno, a enkrat pač moram narediti izjemo in sem se odločil, da jo bom napravil pri Marku Z. Zato, ker je dober človek in ne bo preveč zameril, če pa že bo, je pa itak za glavo manjši od mene plus daleč proč živi. Plus nadvse duhovit je, skoraj ko jaz. Mi je prav žal, da nima svojega bloga, bi ga zagotovo z veseljem redno bral, a ga razumem. Gorenjec. Bolj varčne sorte, kaj bi razmetaval z besedami po nepotrebnem. Na FB sicer ima svoj profil, a na njem objavlja večinoma svoje kulinarične dosežke. Kar je v bistvu dobra gorenjska fora, če bolje pomislim. Vsi vemo, da dobro kuha, saj so fotke hrane čudovite, plus recept poleg objavi. Hkrati pa še nihče ni pri njem jedel! Je še kaj bolj fantastično čudovitega za Gorenjca kot to?! Evo, slinite se, naj vam kruli po želodcih, poglejte, kakšen šef sem, Jamie se lahko userje, ampak skuhajte si pa sami za svoj gnar. Saj imate recept in fotko, kako mora končni izdelek izgledati …

Torej, Marko Z. mi je poslal mail, sem se zaradi napisanega kar stopil, hkrati pa se mi je postavilo kar nekaj vprašanj, na katera še nimam pravih odgovorov.

od: Marko Z.
za: Šini
datum: dons
zadeva: Eva Šinigoj

Sem že pozabil, kdaj sem naročil tvojo Iskanje Eve, ampak sem počasen bralec, pa vedno me še kaj zmoti. To imam problem že iz šole, raje sem teden dni žehto likal, mati mi je pa brala bralne značke in takšne in drugačne knjižne bolezni … Tako da ne zameri, če počasi berem, si vseeno moj najljubši dolenjski pisatelj iz Novega Mesta! (Sem dovolj zožil, da sem prišel samo na enega – tebe? ;-))
Od mene ne pričakuj kakšne resne recenzije (al kako se že reče), ker, prvič, se ne pišem Mazzini, drugič, nisem prebral še toliko knjig, da bi lahko vsaj dve med seboj primerjal in tretjič, resno? Od mene? Ne ga srat, ne?
150 strani dolga knjiga. Prav, ni preveč, se jo bom lotil. Ker 300 strani izstreljenih nabojev je pa kar malo preveč, če nisem na dopustu. Tako da – obljubim, takoj ko me kakšna zvleče na ne preveč aktiven dopust, kjer bom moral v senci ležati na ležalniku, se bom prebil oz. izstrelil mimo nabojev. Teli Evi pa dam priložnost. Kako jaz berem? Analitično! Ker sem v glavnem po fohu analitik, se tudi knjig v prvem koraku lotim tako. Pogledam, koliko je strani. Prvo branje. Pogledam, do kam sem prišel brez večjega napora in to razdelim na število strani. In tako prvi dan pridem do 40 v 150 … Okej, težko se na pamet računa in pisanje je zanimivo, dajmo še 10 strani. Ekola, 50 v 150 = 3 noči. To bi pa šlo. Čeprav sem jo potem bral 5 dni, ker en dan sem raje pogledal grozljivko, en dan sem pa okoli 01:30 samo padel v posteljo in četudi bi Eva imela 18 let, bi jo samo pokril in zaspal ko klada. No, ko sva že pri številu strani: Meni je vedno manjkal na vsaki strani podatek »to go« – se pravi, koliko je še do konca. A misliš, da bi ta podatek zamajal krono na tvoji glavi?! Meni bi precej olajšal zadevo. Če želiš, ti lahko nudim brezplačne inštrukcije, kako to narediš v Wordu. Eva. Mi mora biti nerodno, da mi je bil všeč mladinski roman? Mi ni! Ker kar se tiče branja, kar pašem med mladiče oz. mladince, zato mi ni. Všeč mi je bil. Znal oz. lahko sem se postavil v kožo obeh. Oziroma treh. Eve, kako jo razganjajo metuljčki. Leona, kako ga razganjajo mozolji in gre z glavo skozi zid. In Leonovega fotra, kako bi sinu razčesnil glavo. Tudi tebe sem si predstavljal. Kako visiš na Googlu in raziskuješ Švedske kraje in imena, kako iščeš podatke o kamionih in spalnikih, Piran pa Savudrija pa mislim da ti nista delala težav. Ampak stari, konec je pa bil čist holivudski! Uhuhuhu, srečna sem, konec. Sem prav obrnil še zadnji list, kje je še kaj. In priznam, da sem vmes celo pomislil, da se bo nono skrehnu. Da boš zadevo malo začinil. Ampak potem sem pomislil, da je to mladinski roman in da jaz preveč gledam francoske trilerje in španske grozljivke.

V glavnem, povedano na kratko: »Roman mi je bil všeč in komaj čakam še kakega. Drugega bom prebral lažje in z enako mero radovednosti!«

LP, Marko

P.S.
To je že tvoja druga knjiga, v kateri nimam tvojega podpisa!

P.S.S.
Je deklica na knjigi tebi poznano dekle, al je to pač »ena iz neta«?

Ja, evo, takole mi je pisal moj prijatelj Marko Z. In zdaj se pojavljajo vprašanja. Kako povedati Gorencu, da je ful ful lepo napisal, da me je prav ganljivo se dotaknilo, da pa ga hkrati ne bi vzpodbudil, da bi to potem ob vsakem srečanju poskusil vnovčiti. Saj veste, v smislu Ej, stari, a veš, kako sem lepo recenzijo tvoje bukle napisal in a veš, kako sem žejen lih neki … Pa kako povedati Gorencu, da pisatelji knjigo sicer podarimo prijatelju  za rojstni dan, ampak podpis pa potem zaračunamo? In, nenazadnje, kako prijatelju povedati, da kljub temu, da je prebral mladinski roman, tiste deklice na naslovki vseeno niti pogledati ne sme več ko dvakrat, ne da bi prišli hudi strici v modrem? No, to zadnje bo še najlažje, bom ko on svojemu terierčku Srečku parkrat rekel fuj to in bo razumel … 🙂

mzfb3 mzfb1 mzfb2

 

  1. 29. januarja 2015 at 14:09 | #1

    Hehehe, sem pred kratkim prijateljici, ki me redno bere, nekaj razlagal o nekom, in je sam vprašala, če ga na blogu omenjam in je vse vedla o njem … Tko da, nč bat, te majo in te mamo naštudiranega, že dolgo časa ti počasi pišemo, sam verjetno nisi opazil! 🙂
    Pridem enkrat preverit, če je tud okusno, ne pa samo lepo! 🙂

  2. MarkoZ
    27. januarja 2015 at 16:04 | #2

    Pa ti si nor! Te imam v piko poštudiranega, točno vem kak glavnik uporabljaš in da istega uporabljaš tudi za čohanje po riti. Ter točno vem kaj moram rečt, da dobim kisli “hehehe” in kaj, da dobim grenki “hahahaha, si pa za hece”. Ampak tole, tole me je pa postavilo “back to the drawing board”. Ne zamerim, pa ne zaradi tiste razlike v višini ali zaradi razdalje, ampak ker bi bil to t.i. bob ob steno 😀 … se pa bojim nečesa … kak dober % tvojih zvestih bralcev tudi mene pozna in se sedaj bojim, da mi bodo ful počasi pisali, ker so izvedeli, da počasi berem … 🙁

    Ampak če pa slikce pogledam …. matr, res fajn zgledajo! 😉

Comments are closed.