Naslednjič brez mene

Saj ne boste verjeli, a ker se zgodi tudi najboljšim, se je enkrat moralo zgoditi tudi gospodu Grahu. Zbolel je. V službi niso opazili, da manjka, le delovno vzdušje je bilo bolj sproščeno, čeprav niso vedeli, zakaj, njegovi družini sem pa takojci poslal sožalni telegram. Mislim, ata so že tako tečni, če pa še, nevajeni, doma ležijo bolni, potem so pa zadeve povsem nevzdržne. Saj si verjetno lahko predstavljate. Če si ne morete, naj samo omenim, da sem prepričan, da če bi gospoda Graha bolezen trajala ves teden, bi se njegova predraga soproga zagotovo z lovci zmenila, da mu skrajšajo muke (pa njej in družini posledično tudi), in zagotovo bi se našel kakšen lovec, ki bi to z veseljem samo za kofe napravil. Mislim, tako pod ceno bi šel z veseljem tisti, ki gospoda Graha pozna, kakopak! Ah, u rit, sem prepričan, da bi marsikateri lovec, ki ga pozna, s puško gospe Grahovi uslugo prišel narediti tudi proti plačilu. Mislim, lovec bi plačal, da bi lahko skrajšal muke gospodu Grahu. In posledično vsem, seveda …

Dobro, malo se hecam (malo pa tudi ne). Gospod Grah je ležal doma, bolan, in se je odločil, da če se že ne more športno, se bo pa kulturno udejstvoval. In se je spravil knjigo brat. Mojo. Neizstreljeni naboj. O osamosvojitveni vojni. Vmes ga je pa že proti sredini nekje zasrbelo, koliko od vsega je res in mi je najedal, toliko časa, da sem mu na koncu zagrozil, da če ne bo nehal, mu bom konec izdal. Vmes si je bolniško omislil tudi njegov sinček, kar mu je podrlo ritem in pred današnjim odhodom v službo (predolgo sodelavcev ne sme pustiti uživati, da se ne bi navadili oziroma ugotovili, koliko je v službi lepše brez njega!) knjige še ni končal. In je zdaj prav tečen menda, ker ne ve, kako se je vojna končala in kdo je zmagal …

Prav danes pa sem dobil tudi pismo od Ministrstva za obrambo. Sem najprej mislil, da moram spet na kakšno jamarsko reševalno vajo, a so me le obvestili, da so me zaradi let izbrisali iz evidence vojaških obveznikov. Kar pomeni, da me pri naslednji vojni ne bo več … Čeprav, sem tudi v prvo prišel prek zvez in poznanstev, zatorej nikoli ne reci nikoli …