Savna & savna

Sem se odpeljal v bivak že v petek ponoči, da mi ne bo potrebno prezgodaj vstati v soboto in okoli polnoči sem bil že skoraj prepričan, da sem naredil napako. Sem se počutil kot tisti model, ki je nekoč povedal, da je takoj, ko jih je dobil na gobec, vedel, da bo tepen! Sem namreč pogledal skozi okno in je bilo vse belo, snežilo je kot za stavo. Itak, ja, vem, moral bi odpeljati avto vsaj na gozdno cesto, če sem hotel vsaj upati na to, da ga bom do spomladi lahko uporabljal, a ker sem bil v divjini sam, ni bilo niti za pomislit. Mislim, ko sem samo pomislil na to, da bi avto zapeljal par sto metrov na cesto in se potem po temni hosti peš vrnil v bivak, mi je srce začelo divje utripati! Ker gor sem bil sam, ni bilo nikogar, s katerim bi potem med hojo lahko delil strah pred medvedi ali pa se ga držal za roke …

Sem se okoli enih zjutraj tudi spomnil, da morda pa podkombinezona za v jamo nisem vzel in sem eno uro razmišljal o korakih, ki sem jih delal, ko sem se odpravljal v hosto, nisem pa šel pogledat v vozilo, ki je bilo kakšnih 20 metrov proč parkirano v temni, snežni gozdni idili. Jap, ja, vem, to je hecno, a si ne morem pomagati! Sem raje Klemiju napisal sporočilo, naj mojo predrago pokliče zjutraj in naj ona pogleda, če je podkombinezon v vetrolovu. In je bil. Mi ga je pripeljal, tistih par centimetrov snega ni bilo ovira za Tomovo terensko vozilo! Smo malo kofetkali in Alinkino slanino degustirali, potem sva se pa s Tomom v Južni rov na tlako odpravila, Klemi je pa po bližnjih in daljnih jamah postopal. Delo nama je šlo kar dobro od rok, nekaj sva naredila (Tom se boji, da bo revmo dobil, tako piha v tistem podoru, kar je seveda odlično znamenje in indikator!), pred odhodom proti površju sem nama pa še kofe scmaril in Lenkino suho klobaso sem pojedel. Je bila zelo dobra, to moram poudariti (med vrsticami pa seveda fehtam tudi za naslednjič, kaj bi tajil!), pa sam sem jo pojedel, ker Tom mesnin na srečo ne je. Gor grede nama je kar dobro šlo, samo zelo vroče je bilo. Od mene je vse teklo, itak, ker imam par kil preveč, od Toma pa tudi, ker je imel sinovo čelado, ki je očitno bolj vroča ko njegova.  V bivaku naju je pa že čakal Klemi, ki je malo pospravljal in čistil, pa tudi zakuril bi zagotovo in kaj skuhal, če bi kot nekadilec imel kakšen vžigalnik! Sem mu posodil mojega in me je začudilo, kako hitro mu je uspelo zanetiti ogenj v gašperčku v bivaku, ko meni to opravilo vedno vzame vsaj pol ure. In v desetih minutah me je tako vročina oblivala, da sem celo pomislil, da sem pretiraval s plezanjem iz jame (kar seveda nisem, saj sem Toma krepko zaviral). Mi ni bilo nič jasno, dokler Klemi ni pojasnil, da je pri Lenki nafehtal poln prtljažnik suhih drv. In ne boste verjeli, suha drva prej zagorijo kot tista mokra, nabrana po hosti, pa tudi neverjetno več toplotne energije dajejo! Smo mimogrede kar na peči (menda šele drugič, da nam je to uspelo!) in kofe skuhali in prebranac, polnih želodcev smo pa še malo o jamarstvu klepetali, ko je bilo glih toplo. Vmes je pa Tom sporočilo dobil in nama povedal, da se on v Čaganki jebe, njegova predraga ga pa iz savne pozdravlja, samo potem smo itak ugotovili, da je bil tudi on v savni, le malo bolj umazan bo domov prišel kot njegova predraga …

Je spet snežilo, ampak stara petica s starimi zimskimi gumami tudi zakašljala ni, ko sem jo teral po tisti vlaki, tako da se sprašujem, zakaj človek sploh potrebuje terenca?! Pa itak smo se spet pri Lenki v najboljši bistriški gostilni ustavili, da smo še čokoladne piškote dobili …