Home > Razno > Šofersko

Šofersko

20. januarja 2015

Milijon stvari je pri otroku “prvič”. In pri vsaki očetu prilezejo solze na oči. Dobro, starejši je otrok, bolj so očetovske solze solze obupa in nemoči, a to so že detajli, pustimo jih tokrat ob strani! Kakšen občutek je recimo to, ko svojega otroka, ki je še povsem nemočno bitjece, prvič spraviš v smeh. Da se smeji do solz. Ni ga lepšega občutka od tega! Ja, previjaš ga tudi, čeprav ščipa v nos in se solzijo oči. A dokler otrok pije samo materino mleko, je še znosno. Ko mu prvič začneš dodajati »pravo« hrano, kar je tudi eden od velikih “prvič”, se pa tudi vsebina v plenici spremeni in še bolj ščipa in še bolj se solzijo oči. Saj si ves vesel in ponosen, itak, tvoj otrok je pojedel prvo žličko prave hrane, ampak otroška hrana je najbolj nemogočih barv in takšna je potem tudi notranjost plenice. A kaj bi to, saj bo enkrat prilezel do kahlice in še malo kasneje do stranišča. Vsaj načrt je takšen, no …

Pa prvič si sam čevlje zaveže, smrk, so že tle solze ponosa, prvič se brije, enako, potem ga pa prisiliš, da gre delat šoferski izpit. Da bo dete zlato namesto tebe vozilo srednjega sina/brata po žurkah ob najbolj nemogočih nočnih urah. In, evo ga, spet “prvič”, prvič pade na izpitni vožnji. Jah, se zgodi, vem, jaz sem pogrnil že pri prvi pomoči, mi je še danes nerodno, ko se spomnim, kako je dohtar za mano klical, da pri njem ni še noben pogrnil in da naj samo kimam, če že ne vem, ampak nisem hotel.

No, danes je pa dete zlato domov prišlo z nove izpitne vožnje, ko sem bil še v postelji. Ne, po novem nimajo izpitnih ur sredi noči, le jaz nisem najbolj rana ptica. In sem ga vprašal, če je naredil in je zamomljal, da je, jaz sem pa že kar iz navade na uboščka začel nabijati, da naj se gre že kar danes zmenit za nov termin vožnje, da ne bomo spet čakali dva tedna. Potem sem končno dojel, da je izpit “prvič” naredil in da imamo pri hiši novega šoferja. In sem se kar stopil, kakopak, samo potem sem se spomnil, da imam opravka s svojim semenom in sem zahteval kakšen dokaz. Mi je kazal neke račune o opravljeni izpitni vožnji, ampak jaz tudi nisem lih po prižgani juhi priplaval, to smo že dali čez, sem zahteval kaj s štempljem. Da mu je inštruktor rekel, da naj gre samo na Upravno enoto s fotografijo in osebno izkaznico in bo vse urejeno ajncvadraj. Sem mu kar avto ponudil, naj se odpelje, če je res naredil, a se ni hotel, ker seveda fotke nobene nismo našli. Jo je potem vseeno eno našel in se peš odpravil po uradnih poslih in potem nazaj res prišel z uradnim potrdilom. In sem se spet stopil. Pa fotoaparat pa dokumentirat in je bil mali, ki je večji od mene, že ves togoten, še bolj pa na prvem krogu čez mesto, ko sem mu tisto kamero ves čas pod nos molel. Šele ko smo v križišču eneparkrat crknili in na parkirišču na milimetre zelo suvereno parkirali, sem fotič pospravil. Drevo, ki smo ga pred leti pred hišo zasadili skupaj, torej ata in takrat šele dva sinova, ker se to pač mora narediti, če že napraviš otroka in napišeš knjigo, se je pa menda prvič v življenju usralo, pa že nekaj let čmuri tam. Je Volvo švignil mimo njega ne na milimetre temveč na mikrometre! In je bogo leseno bitjece verjetno z grozo spoznalo, da prihajajo težka leta, ker bosta še dva izpit vozniški pri hiši delala! Parkirali smo pa tudi bolj tako, napol na cesti, čeprav, za prvič je bilo čisto okej. No, če dobro pomislim, je bilo to že drugič. Sem jima pred leti, ko sta bila še čisto majhna in sta mi najedala, če gresta lahko malo z avtom se vozit, dovolil. Pa še zabičal sem jima, naj se nikar predaleč ne odpeljeta in se spet posvetil časopisu in kavi, dokler ni začel hišni zvonec nabijati ko ponorel. Je zvonila ena tetica in vsa zgrožena kazala na moj avto sredi ceste, kamor je zdrknil, ko sta ročno spustila, v njem pa dva šmrkolina, ki sta mi vsa vesela mahala, da ju še zatajiti nisem mogel. Nažgati pa tudi ne, ker se nista daleč odpeljala, sta me vsaj takrat ubogala!

Max sofer

Comments are closed.