Home > BlogXtreme > Viharnik

Viharnik

21. januarja 2015

Srečko je v zadnjem snegu odkril toliko dihalnikov, da bomo celo leto imeli dovolj jamarskega dela. Res je pa tudi, da je imel včasih tudi pomoč. Pri eni špranjici je bilo recimo menda 7 srn, so se grele ob toplem zraku, ki je pihal iz podzemlja. Je seveda takoj nos nesel tja, da vidi, kaj majo to za eno žurko ter jamo odkril. Ko je v neki drugi vrtači presenetil dva velika merjasca, pa ta nista bila prav nič navdušena nad vsiljivcem na zabavo in se je prijatelj nemudoma pobral na bližnje drevo. V višjem nadstropju je malce pogumnejši postal in je ene par glasnih zavpil čez prašiča, zato sta zverini potem žurko nemudoma preselili na drug kraj. Pa tudi Srečko je malce v drugo stran zavil, ker baje sta bila prašiča res velika, zato je pa vsaj Viharnika odkril. Je baje tako pihalo iz njega, da se je cela smreka nad špranjo majala. Mu je pri prvi raziskavi pomagal Klemen in sta v direktnem šusu padla prek 70 metrov navpik navzdol po zelo zelo lepo okrašenem breznu. Tako zelo lepo, da se okrasja niti Postojnska jama ne bi sramovala, samo železnico bi težko tako strmo napeljali … Pa tako netipično za dolenjsko podzemlje je čista, da Klemen nato ni hotel še v neko drugo jamo, da se ne bi umazal. Na dnu Viharnika je podor, kar pomeni kup nametanega kamenja, ob robu pa piha do nezavesti. In je Srečko na akcijo danes povabil mene, na premetavanje kamenja, ko sta najtežji del posla že itak opravila! Megla je bila tako gosta, da so ptiči peš hodili, zato me niti ni preveč čudilo, ko sem sledil prijatelju, ki je z vrtnimi škarjami iskal nek vhod v novo jamo in ga ni našel. Da jo je že odprl in da bo samo koreninice porezal, da ne bodo preveč motile, ko se bo čez nekaj dni zapodil vanjo. Pa je ni našel, kot pravim, zaradi megle. Sva potem pičila do Viharnika in ko sva se pri avtu preoblačila, so moja vedno za medvedi oprezajoča ušesa zaslišala neko lomastenje. Sem zavpil, Srečko je že odkimaval z glavo, s kom v hosto hodi, ko je nekdo zavpil nazaj. Je bil domačin, je za lubadarji oprezal. In ko sva mu povedala, kakšne vse jame ima na parceli, nama je v zahvalo pa štirno pokazal, za katero pa nisva vedela. Saj ni več v uporabi, ampak dihur, ki je vanjo padel, tega pač ni vedel in ni mogel ven priti. Smo mu noter porinili daljšo vejo in odšli potem vsak v svoj konec. S Srečkom proti Viharniku, ki sva ga kar dolgo iskala, megla pa to, saj veste, a vseeno se mi je kar malo čudno zazdelo. Ker Srečko je jamar, ki na pamet kaže vhode v jame celih 20 kilometrov, ko se vozimo proti Čaganki in za vsako ve, kdaj jo je odkril in kakšne značilnosti ima. Tokrat sem pa že skoraj podvomil, da od akcije ne bo nič, ko je veselo poklical, da jo je našel in sva se kar hitro spustila v lepotico, je bilo pod zemljo mnogo topleje. Na dnu sva se tudi kar hitro dela prijela in premetavala tisto kamenje, vmes se je pa izkazalo, da midva povsem čista ne bova ven prikobacala, ker je bilo vmes tudi blato. Sva zidala škarpico, da se nama kamenje ne bi na glavo usuvalo pri napredovanju, vmes enkrat sem pa skočil kavo skuhat. Ki je prijala že po vonju, vam ne morem povedati, kako, ko sva jo spila in se dela spet lotila, je pa z vrha dol prihrumela gmota in se raztreščila malo proč od naju. Prav tam, kjer je bil kuhalnik. Najprej sva bila oba vesela, da zadeve nisva dobila na glavo, potem sva pa skočila pogledat, kaj se je zgodilo. In je Srečko zastokal, ker mu je kovinsko skodelico za jamski kofe povsem uvilo, jaz sem pa zastokal, ker sem imel še pol kofeta noter, ki sem si ga prihranil za kasneje. Je Srečko pomodroval, da bi raje videl, če bi mu na glavo priletelo, ker ima itak čelado in sem se kar strinjal z njim. Ker če bi njemu na glavo padlo, bi jaz še imel pol kave …
Sva kot nadvse izkušena jamarja gledala gor, zakaj in od kod je zadeva priletela, ko sva ravno nosove spet na delovišče premaknila, pa je počilo še enkrat. Sva domnevala, da je kakšna kuna zgoraj štalo delala, ali pa se nama je tako tisti dihur, ki sva ga rešila, zahvaljeval …
Med drugo pavzo sva pojedla še blejsko juhico in še podnevi ven prišla, potem se je pa spet zgodilo nekaj neverjetnega – Srečko se je izgubil! Saj veste, megla pa to. Sva lutala po tisti hosti in ko sva že pomislila, da sva na pravi poti, ker je bila na enem deblu velika rdeča pika, sem rdečo piko zagledal še na stotih deblih. Sem se spomnil na tistega fanta, ki je markacije risal na planinski poti in vprašal neko ženico, ki je počivala pod slivo, če lahko na njeno češpljo nariše krogec. In je mamca dovolila, le to ni vedela, če bo vedno tam … Sva se po hoji levo, desno, naprej in nazaj nato odločila, da bo najbolje, če se vrneva k jami in se tam še enkrat poskusiva orientirati, pa tudi jame nisva več našla. Jaz se kaj dosti nisem sekiral, ker itak nisem vedel, kje sploh sva, niti kje bi morala biti in sem ko Poldi lutal za prijateljem, dokler ta končno ni začel na kompas gledati. In na srečo našel pravo vlako, da sva nekako pristopicljala do mojega avta. Potem pa še kofe in švoh špricar v najboljši bistriški gostilni in je bilo akcije konec. A ne v Viharniku, bomo še kopali …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.