Po novem letu kaj veliko možnosti ni. Ali se gre v jamo, če že to ne, se pa vsaj jame išče. Tako lahko še otroke s sabo vzameš. Ne vse, kakopak, starejša samo izgineta, malemu je bila pa ideja po snegu in gozdu hoditi začuda všeč. Pa sestri in njenemu mlajšemu tudi. Klemi je rekel, da je 50%, da pridemo do bivaka. Pa ne zaradi snega, tega smo vajeni, zaradi sledov. Mislim, ali bomo prišli do bivaka ali ne je bilo odvisno samo od tega, ali bomo vmes na poti kakšne frišne medvedje sledi opazili … Začeli smo standardno, sem poskusil s petkoslavom malce bližje pripeljati in nam malo hoje prihraniti, pa me je zabrisalo s ceste. Le malo je manjkalo, pa bi šlo po hribu navzdol. Otrok v vozilu seveda ni bilo več, ko sem ekperimentiral, sem itak vedel, da ne bo šlo, a sem moral probati. So se otroci sekirali, kaj bomo zdaj, jaz pa kaj dosti ne, smo kar pot pod noge vzeli, da še podnevi pridemo na cilj. Sledi je bilo na poti kolikor hočeš, medvedje na srečo nobene. Največ srn in nekaj košut ali jelenov, katerih v bistvu tudi ne bi rad srečal. V bivaku 7 stopinj pod ničlo, samo srbski šnopc ni zmrznil! Smo zakurili in je bilo takojci boljše, potem smo se po večerji za boljšo prebavo malce sprehodili po spokojni hosti, potem pa družabno igro igrali, dokler mi otroci zadnjega denarja niso pobrali. Spali smo do osmih, do lepega sončka, pripravili zajtrk, vmes je pa že Klemi s smučkami prišel. Sem še prej, ko sem si zjutraj ščetkal zobe, opazoval snežno kapo na bivaku in se čudil, kako da je ni stopilo ali vsaj dol zabrisalo, ko smo celo noč tako kurili, a ko je Klemi smuči snel, kapo in rokavice in palice zapičil v sneg, mi je nemudoma postalo jasno, da je kapica čakala njega. In mu kompletna, vseh nekaj kubikov naenkrat, zdrsnila za vrat! Smo se, ko se je odkopal, najprej s hrano podprli, nato pa okoli Čaganke trapljali in za dihalniki oprezali, ampak v bistvu je kljub vsemu premalo snega, da bi jih z lahkoto opazili. Plus premikati se po snegu tudi ni preveč lahkotno, če nimaš krpelj ali smuči. Zato smo okoli pol dvanajste ure zaključili in se odpravili proti s ceste zletelemu petkoslavu, Klemi s smučmi je pa še kar vztrajal. Na srečo mi je od Ladislava ostal flašencuk in sem lahko v primerjavi z Lado peresno lahko francosko vozilce ajncvajdraj potegnil nazaj na cesto, prav ko sem končal, je pa Klemi pribrzel po cesti navzdol. Se mi je zdelo čudno, je rekel, da bo še kar nekaj časa za luknjami oprezal, a vprašal pač nisem. Je šele kasneje na kavi pri Lenki povedal, da je nekje vmes na medvedje sledi naletel in mi je bilo v hipu vse jasno. Sem kar videl, kako je špricalo spod smuči, ko je hitel na varno v civilizacijo!
Domov grede me je pa seka prosila, če bi dr. Krevsa poklical, ji je akumulator na avtu crknil, a nisem hotel. Sem ji rekel, naj ga kar sama pokliče, vošči sreče v novem letu potem pa kar direkt na stvar. In je res tako storila in sta se vse zmenila, potem je hotela pa telefon še meni porinit, če se bom še jaz kaj z njim menil. Pa nisem hotel, ker sem itak vedel, da ga bom kmalu kaj potreboval in bom voščilo uporabil za izgovor. In res sem mu lahko voščil že takoj, ko sem domov prišel, ker itak nisem znal sestrinega akumulatorja vzeti ven in sem poklical za navodila. Tudi v novem letu torej vse po starem …
