V petek je bil čudovit sončen dan, zato sva z najmlajšim skočila malo noge pretegnit. Se je hotel sam prepričati, če je R5 res tako zametana. Je še vedno, kakopak, plus še tako hecen izgovor je bolj ko dobrodošel, da malega človeka za hip spred televizije premakneš v naravo. Proti večeru smo imeli pa v Črnomlju še predstavitev najgloblje jame v naših koncih, torej Čaganke. In na predstavitev so prišli tudi jamarski prijatelji iz drugih koncev Slovenije, da se mi je kar milo storilo. Sem potem zato, da se jim malo oddolžim, ker so prišli na konec sveta poslušat, kar že itak non stop poslušajo, ko smo skupaj, med predavanjem izrecno omenil, kako so nam Gorenjci pomagali pri preboju Južnega rova. Samo sem vse skupaj malce nerodno formuliral in dvoumno povedal, sem pokazal na načrtu Južni rov ter povedal, da je tam zelo krušljivo, podorno in nevarno do nezavesti, zato smo tja poslali gorenjske prijatelje. Sem hotel poudariti, kakšni carji so, seveda, a je Marko Z., ki je bil tudi med prebijalci v nadaljevanje in je bil na to nadvse ponosen, ugotovil, da so oni torej prebili samo zato, ker mi nismo hoteli tvegati naših življenj in sploh rinili nismo tja …
Smo potem udarili after zabavo v najboljši bistriški gostilni, kjer je Alenka pripravila kupe domačih dobrot in se je vse pozabilo, saj s polnimi usti težko protestiraš in nergaš, a Marko Z. ne bi bil, kar je, če ne bi skupino kakšnih petindvajsetih ljudi zaprosil, naj dvignejo roke tisti, ki v Čaganki še niso bili. Še sam sem bil presenečen, ko je v zraku obstala ena sama, Aleševa. In se je spet potrdilo, kar že itak vemo, da Aleš je car, kaj bi rinil tja, kamor vsak pride!
