Majhna kitara

Iz tiskarne je prišel roman Ukulele jam Alena Meškovića, ki sem ga za Založbo Miš prevedel v slovenski jezik in bo kmalu prišel v knjigarne in knjižnice. Ja, nekako ne morem iz vojne literature, kajti zgodba romana temelji na osebnih izkušnjah avtorja, ki je iz mladega begunca postal cenjen danski pisatelj. Iz Bosne ga je vojna pregnala najprej na Hrvaško, v begunski center ob morju, od tam pa naprej na Dansko. Saj vojne neposredno niti ne opisuje, pravzaprav je s spomini nanjo zelo skop, osredotoča se na svoje odraščanje v begunskem centru in na težave, s kakršnimi se soočajo otroci njegovih let po vsem svetu, a je vojna seveda ves čas prisotna. Njegovi starši in starejši begunci večino časa preždijo pred radijskimi in televizijskimi sprejemniki in ves čas spremljajo poročila, da bodo izvedeli, kdaj se bodo lahko vrnili na ognjišča svojih dedov, otroci pa se s tem kaj dosti ne ubadajo, saj jim je presneto jasno, da ognjišč ni več, da so ostala le še pogorišča! Se pa vojna tu in tam pokaže v vsej svoji krutosti, dasiravno jo avtor ponavadi skrije v kakšen skoraj obskuren detajl, ki ga skoraj z lahkoto spregledaš. Eden meni bolj krutih prizorov je dogodek na avtobusu, ko vojak fantu pritisne klofuto, oče, ki sedi ob njem, pa ne reagira. Nič ne stori, da bi obranil sina, saj ve, da bo klofuta otroku izzvenela, če bi se vmešal pa oče kot odrasel, pa bi se stvari kaj hitro lahko zasukale v drugo smer. A otrok tega na začetku vojne seveda na dojame …

odlomek iz romana Ukulele jam:

Z očetom sva sedela skupaj, on pri oknu, jaz pri prehodu. Pred naju so dali mamo in Nena. Nenovi lasje so bili nenaravno kratki, mama ga je postrigla, da ne bi provociral vojakov. Ne spomnim se, da bi ga kadar koli prej videl s tako kratkimi lasmi.
Pokašljeval je. S sedeža sem videl, kako je dvigal roko in iz navade umikal kodre z oči, kodre, ki jih ni več imel. Zdelo se mi je, kakor da je del njega izginil z njimi.

Zaustavili smo se pred Nedođem.
Neki čokat možak v maskirni uniformi je obhodil avtobus in vstopil pri zadnjih vratih.
»Osebne dokumente!« se je zaslišalo.
Skozi prehod se je rinil s fasciklom in nekimi papirji v rokah. Vsi so poiskali dokumente in čakali, da jih pregleda.
Mama mu je podala naše. Stal je ob moji desni rami, in preden so mi fascikel in papirji zakrili pogled, sem lahko opazil njegov obsežni podbradek in brke. Papirje je držal na desni strani moje glave in izmenično gledal v naše dokumente ter svoje papirje.
Povsem nehote sem pogledal na zadnjo stran papirja, ki je bil popisan s pisalnim strojem. Uspelo mi je prebrati le dve imeni, preden me je zabolelo v vratu: Muharem Sokolović in Osman Hodžić. Osman je bil aktiven v SDA in eden izmed kandidatov za občinski svet. Stari je imel dolgo časa nazaj z njim nekakšen spor in ga je vedno imenoval Hodžica. Kar je bil izstreljen prvi naboj, ga nismo videli.
Potem je počilo!
Pljus!
»KAJ BULJIŠ, NOSATI? A?«
Zavrtelo se mi je. Levo lice je zažarelo, a sem se prijel za vrat, ki me je bolj bolel.
Zmeden sem zamrmral: »Nič,« ter pogledal očeta.
Njegov pogled je prhutal od mene do Podbradka in nazaj.
Nato je nenadoma pogledal v svoja kolena.
Podbradek je zakričal: »GLEJ PREDSE!« ter dodal nekaj sočnih pripomb o moji nosati mami. Bil sem preveč pretresen, da bi razmišljal o tem. Vse pred mano je bilo zamegljeno. Stari ni rekel niti besedice. Kaj je čakal? Mežikal sem, da bi zaustavil solze.
»Nikar. Saj je še otrok,« je rekel Neno z blagim, rotečim glasom.
»MOLČI, DA NE BOM ŠE TEBI PRITISNIL KAKŠNE! GLEJ PREDSE!«
Neno ga je poslušal.
Podbradek je mami vrnil dokumente in s povsem drugim glasom rekel: »Izvolite!«
Kakor da se ni zgodilo nič! Kakor ljubezniv sprevodnik v nekem povsem drugem avtobusu.
Pogledal sem očetovo koleno, ki se je po naključju dotaknilo mojega. Na hlačah je imel modro nitko, ne daljšo od treh centimetrov.
Ta njegova nitka me je neverjetno spravljala ob živce, a je nisem umaknil. Umaknil sem le svoje koleno.
»Pa zakaj si buljil v tiste papirje?« je zašepetal stari. »Kaj je s tabo? Umiri se.«
Nisem odgovoril. Le gledal sem ga in z zobmi stiskal spodnjo ustnico.

ukulele jam