Martinčkanje

V petek je bil za razliko od danšnjega totalno poscanega res lep sončen dan. Saj tega pravzaprav niti opazil ne bi, ker skozi okno mojega kabineta, v katerem največ čmurim, sonce direktno ne posije, opazijo pa sonček seveda druge živalice. Ki izkoristijo vsak sončni žarek za martinčkanje in nabiranje vitamina D. Ko me je dopoldne zadel gospoda Graha SMS, če sem kaj iz jame prilezel na sonček, sem zadevo seveda takojci razumel med vrsticami, kakor je bila tudi napisana ter poslana! Dolga, turobna, hladna zima je ubogega javnega uslužbenca prikovala v temačno pisarno, pri čemer je “temačna pisarna” seveda le prispodoba, saj so pisarne javnih uslužbencev po pravilu dobro ogrevane in dobro osvetljene. Kar je v bistvu napaka, če bi bile malo bolj hladne, bi ljudi morda prisilili k delu, bi se morda z delom poskušali ogreti, tako pa z nogami na mizah med igranjem pasijanse na kompjuterju mimogrede utonejo v okrepčilen sen. Ki je vedno dobrodošel in okrepčilen, a po dolgi zimi so javni uslužbenci tudi okrepčilnega sna med delovnim časom verjetno preobjedeni in ko pride prvi sonček, posilijo ven. Na teren. Tako sem prebral prijateljevo sporočilo in sem mu seveda takojci odovoril, da sem prilezel iz jame in če mu diši kava, naj kar pride. Čez minuto je že pozvonilo na vratih, ga je verjetno moj odgovor že na poti k meni ujel. Sem pritisnil na kofe avtomat in zavil potem proti mojemu kabinetu, a se je gospod Grah, javni uslužbenec, ki ga je prvi sončni žarek na plano prignal, uprl z vsemi štirimi. Da ob takšnem vremenu pa on v hiši ne bo, da greva na vrt. Sem vzdihnil in zavil s kofeti na vrt, ker javnim uslužbencem upirati se itak nima smisla, to verjetno vsi, ki ste kdaj imeli opravka z njimi, zagotovo veste. A nisva sedla za mizo, ki ni bila osončena, je zagrabil stol in ga zvlekel na travo, na sonce. Da on bo na soncu! Sem spet zavzdihnil in se mu pridružil, med kofetkanjem pa sem nenadoma ugotovil, da večinoma jaz govorim. Ja, saj rad blebetam, priznam, a ker je imel gospod Grah zaprte oči, se mi je pa vseeno malo zafržmagalo. Tako se lahko pogovarjam tudi ko sem sam, monologov res ne maram. In sem zatrmulil, da naj pacek vsaj oči odpre, ko se pogovarjam z njim, pa ni hotel, ker bi se mu potem menda zaradi sončenja in mižanja proti soncu gube okoli oči zasončile. In je kar vztrajal z zaprtimi očmi (da ni bilo okoli oči res nobenih gub!), zato sem vmes skočil po telefon, da bo vsaj kakšna korist od tega. Da vsaj fotko za tale blog dobim. A so javni uslužbenci čuječe živalce, še preden se je zadeva dobro izostrila, se je že skril pod jakno. Da fotke med službenim časom, ki ga opravlja pri meni, ne dovoli več! Vmes je pa še Klemi priskakljal in se tudi na sonce spravil nemudoma, pa čeprav je bil on na povsem korektnem dopustu, tudi ni dovolil fotografiranja. Ker pravil sredi tekme pač ne smeš spreminjati, sem jima tokrat anonimnost dovolil, naslednjo kavo bosta pa dobila le ob pogoju, da ju lahko lepo pofotografiram. Če bodo pravila znana pred tekmo, potem pač ne bosta smela trmuliti in mi sladkih malih zadovoljstev kratiti … Plus sosedi verjetno potem mislijo, da imam na obisku kakšne slovenske politike, ker tako skrivajo obraze …

 

2 thoughts to “Martinčkanje”

  1. Hehehe, jasno, ko te bo šef vprašal, če si res pri meni med službenim časom, mu mirno poglej v oči in povej, da itak da ne, da imaš dokaz o lažnivem piscu, jaz bom pa to itak potrdil, pol boš dal pa za kofe! 🙂

Comments are closed.