Operacija R5

Kaj narediš, ko v Sloveniji razglasijo rdeči alarm zaradi snežnih neviht, prepovejo tovornjakom vstop v državo in zaprejo šole? Jap, ta je bila težka, priznam. Lahko bi ostal doma in bral knjigo ob sveči, če bi recimo zaradi snežnih neviht zmanjkalo elektrike, lahko bi z otroci recimo delali snežaka, lahko bi počel še marsikaj drugega. Jap, lahko bi, a nisem. Sem raje poklical Tomaža G. in ga povprašal, kakšne zimske gume ima. In itak da je takoj odgovoril, da ne najboljše, glede na težo njegove limuzine in itak da je celo noč zaključeval nek projekt in sem ga ob enih popoldne prebudil po urici in pol spanca in itak je takoj, ampak res takoj vprašal, kam bova šla! Sem mu povedal žalostno zgodbico o moji ubogi R5, ujeti v snegu nekje pri Čaganki, na nespluženi cesti, in itak da se mu je bogica stara zasmilila in je bil v pol ure že pri meni, čez slabo uro sva bila pa že v najboljši bistriški gostilni pri Lenki. Menda sva bila prva gosta dneva, ne vem, pozabil vprašati, sledi na cesti ni bilo kaj dosti in naju je bila vesela, a sva spila le vsak en švoh špricarček in je Tomi že silil naprej. Za Lenkin ponujeni traktor niti slišati ni hotel, da bo njegov saab to vse rešil ajncvajdraj! Sem bil malo skeptičen, ker sva že do tam komaj prišla, v gozdu je bilo vse le še slabše, pri odseku za Čaganko sva pa na srečo čisto takoj nasedla in niti pomisliti ni bilo, da bi šla naprej po nespluženi gozdni cesti. Je Tomi izstopil iz avta in si peš ogledal zadevo, potem pa predlagal, da vzameva hud zalet, prebijeva napluženo barikado, potem bo pa že nekako šlo. In sem se spomnil na SMS preljube soproge, ki sem ji sporočil, da grem R5 reševat, v katerem me je prosila, naj pazim, da še volvo ne bo gor ostal! Sem Tomiju zelo previdno omenil (da ne bi vzel kot provokacijo oz. kot bik rdečo ruto), da mogoče to ni najbolj pametna ideja, da blokado bova že prebila, samo potem ne bova mogla ne naprej, ne nazaj in je še malo razmislil in se strinjal, da mogoče je pa traktor boljša ideja. Ko sva se spet pripeljala do Lenke, so naju na mizi že čakali klobasi z zeljem in ocvirki, ker kako naj pa lačen človek dela, ne, potem smo pa kar hitro odskakljali v skedenj, v katerem je prezimoval njen traktor. IMT 539 de luxe! Starost? V cvetu mladosti, na višku svojih moči, tam nekje okoli 30 let! Meni so se kar oči zaiskrile, sem komaj čakal, da sedem na vozniški sedež in se zapodim avanturi naproti, ampak Lenka je zatrmulila, da moramo vsaj cepilnik za drva prej sneti. Meni se to ni zdelo potrebno, saj traktor je hud delovni stroj, se mi je zdelo, da bi lahko iz snega staro petko potegnil tudi s tistim cepilnikom namontiranim zadaj! Lenka je preverila količino goriva (v rezervoar je vtaknila eno leseno palčko, ki ni del traktorske opreme, jo je kar v drvarnici pobrala) in mi potem podala ključe. Sem moral po res visokem snegu zadevo zapeljati iz skednja in po dvorišču med dvema hišama na cesto. Glede na to, da sem sploh prvič v življenju vozil traktor in sem moral takoj ko sem pridrvel iz skednja, zaviti za 180 stopinj, mi je po mojem skromnem mnenju šlo kar dobro od rok (in nog), a ko je Tomi prišel do mene, je imel še vedno široko razprte oči in usta. Da je bilo videti prav strupeno, je dejal, ko je šlo povsod kar malo driftersko bočno in na centimetre mimo hiš …
Sem Lenko vprašal, kje je reduktor in kje so luči, pa se ji tudi sanjalo ni, zato sem kar sam ugotovil in sva se, neučakana do boga (Tomi celo tako zelo, da je predlagal, da bova kar z jamarskimi svetilkami vozila, če ne bi našla stikala!) kar v kabino spravila in odbrzela. Mi je kar ritka ploskala, čeprav ni bilo veliko prostora. No, pa tudi odbrzela ravno nisva, ker sem že po nekaj desetih prevoženih metrih po globokem snegu ugotovil, da se vozilce absolutno ne obnaša kakor navaden avtomobil in sva v par ovinkih oba cvilila ko mlada prašička, preden sem si sploh upal prestaviti v drugo prestavo in dodati malo več plina! Ko sva namesto z 10 km/h drvela mogoče 12 km/h, mi je Tomi takojci očital, da sem postal objesten, da je on pa kar med vožnjo vrata odpiral in od zunaj brisalec z roko na silo premikal, da sva sploh kaj videla, je pa itak druga zgodba. Se je Lenka šele ko sva nazaj prišla, spomnila, da ji je nekdo rekel, da bo brisalec potrebno popraviti … Pa že po pol ure sva tudi ugotovila, zakaj naju je vsaj trikrat vprašala, če greva vozilo reševat ali na ohcet, ko sva tako lepo zrihtana. Se nama je zdelo, da sva prav zimsko pohodniško zrihtana, pravzaprav za v snežni metež, a ko sediš v starem traktorju, ki nima gretja in ki nima zadnje šipe in ki tudi spredaj kabine nima zatesnjene, kmalu začutiš, kako zima grize! Plus Tomi je ves čas vrata odpiral in šipo brisal od zunaj, kar je še dodatno hladilo. Je seveda poskusil tudi z inovacijo, je toplo dlan močno pritisnil ob šipo in je sneg zunaj stopilo, a sem se potem počutil, ko da gledam skozi strelno lino … No, tu in tam nama je bilo tudi vroče, ko sva selfije med vožnjo delala in kakšne ovinke ravnala!
Sva končno prišla do križišča, na katerem je bila naplužena barikada in sem traktorsko zverino pravilno obrnil, Tomi se je pa pripravil, da bo posnel kolosalen preboj. Ki ga potem na moje veliko veliko začudenje ni bilo! Je traktor na tisti narinjeni sneg kar nasedel. Nisem mogel verjeti! Potem sem seveda ene pol ure svetil po kabini, da sem ugotovil, kje je reduktor, ki pa tudi ni bil vsemogočen, dokler se nisem spomnil, da sem v enem filmu videl, da ima traktor zavori zadnjih koles ločeni in sem potem še malo svetil in probaval in mi je uspelo. Tomi je od zunaj vpil, katero kolo se vrti v prazno in sem tistega malo zavrl, da je prijelo drugo kolo in sem se skozi blokado nekako prerinil, v kabino je skočil še Tomi in sva zaplužila ujeti R5 naproti! Sva kar vriskala, čeprav je snežni metež postajal vse močnejši in nisem videl ven niti pol klinca, snega pa toliko, da sva po tisti gozdni cesti kar plavala! In je nekaj časa še šlo, ko pa sva priropotala do nagnjenega ovinka, kjer so zadnja kolesa izgubila oprijem in je zadeva začela drseti proti dolini (Lenka naju je opozorila, da ne bova končala v lozi, čeprav ji je Tomi potem še eneparkrat zagotovil, da ne bova, ker nobene Lozi ne pozna!), sem pa ustavil. Ni šlo ne naprej ne nazaj na noben način! Le v dolino bi zadevo lahko porinil, hote ali nehote! Mi je bilo res nerodno! Mislim, sem že začel pisati Lenki SMS, da traktor bo na pomlad v lozi počakal, da ona naj pa pride s svojim avtom po naju čim prej, dokler sneg še glavne ceste ni zametel, a mi je na srečo tudi telefon zamrznil in sem potem s traktorjem še eneparkrat probal na vse možne in nemožne načine in sem nekako nazaj do glavne ceste pririnil. Z milijon popravki vmes, kakopak! Tam sem se pa vzvratno zarinil v najhujši kup napluženega snega, da sem imel še kar pol ure posla, da sem se rešil, a ker sem si vmes že celo nekaj izkušenj in znanja nabral, je potem šlo. Pa nazak v Bistrico je šlo tudi bolj objestno in ker je še bolj snežilo, je Tomi večino časa kar surfal na zunanji strani traktorja, da je šipo brisal, pred Bistrico sva pa končno čisto slučajno še hupo našla, da sva lahko najavila prihod ohceti v vas! Ene pol ure sem potem brazdal še pred skednjem (ja, vem, spomladi, ko sneg skopni, bom dobil lopatko in grablje in bom zadevo zravnal!), da sem zverino parkiral, ko sneg skopni smo pa tudi dogovorjeni, da bom na tisti cesti poiskal en priključek, ki sem ga izgubil in ga potem tudi peš nisva našla. Je preveč snega. Vsa premražena sva potem še par kavic v rito vrgla in par kolobarčkov salame in slanine s čebulo, Lenka je pa vmes na sporočila zaskrbljenih prijateljev odgovarjala, ki so čakali na stand by, če bodo morali s tapravimi traktorji reševati reševalce. Eden najbolj prijazen je imel menda že ogretega za vsak slučaj …
Sem se prijateljici zahvalil, ona pa se je zahvalila meni. In mi ni bilo kaj dosti jasno, zato je pojasnila, da njen traktor do zdaj kaj dosti ni delal in je bolj počival, če bo pa v bodoče kaj zatrmulil in nagajal, mu bo pa samo zagrozila, da ga bo spet malo meni posodila in se bo takojci urihtal! Kakor koli, komaj čakam na pomlad. Pa ne zato, ker bom lahko šel po R5, temveč zato, ker bom carici Lenki v zahvalo za traktor lahko pomagal cepiti drva. Na tisti traktorski priključek, saj veste! Še nikoli nisem, ampak se hitro učim in prste imam tudi še vse, tko da bom kakšnega kasneje lahko tudi mirno pogrešal …

2 thoughts to “Operacija R5”

  1. Za ketne za auto si verjetn že slišu. Gre kr bol kt brez. Pa so ugotovil da na traktor se tut da dat ketne, pa tut kr bol gre 😉 Dons sm jih dal na cokle stari, to kople…

Comments are closed.