Home > BlogXtreme > Panika

Panika

2. februarja 2015

Včasih me res prime, da bi vzel termometer in si ga nekam zabil ter potem pogledal na rezultat, ki bi zagotovo pokazal, da povsem normalen pa vseeno nisem. Ko sem se ponoči, ko so po vsej Sloveniji divjale snežne nevihte, s prastaro R5 odpeljal k bivaku pri Čaganki, se mi ideja še ni zdela tako zelo slaba. Mislim, če sem iskren, sem itak vedel, da čisto po načrtih se ne bo končalo, ker se pač nikoli ne, a vseeno sem še vedno mislil, da nekako pač bo. Pri Lenki v najboljši bistriški gostilni sem požrl švoh špricarček ob kavi in krofih (moram pa poudariti, da švoh špricarček je po moji izbiri in zahtevi, Lenka vedno protestira, da to ni pijača za možake in da mi tega več ne bo stregla, ker da delam skoraj sramoto njeni cenjeni ustanovi!), potem pa se podal na pot. Tam v gozdu, še na glavni cesti, kjer so se v novozapadlem snegu končale vse sledi, kar je pomenilo, da še nihče ni peljal tam, so me že začele malce obhajati neprijetne slutnje, a sem vseeno še kar zaupal prastaremu vozilu s še bolj prastarimi zimskimi gumami. In po glavni cesti je še nekako šlo, ko sem pa zavil na gozdno cesto proti bivaku, kjer je bilo še več snega in je prvi konec vozilca dobesedno bril snežno odejo pred sabo ter mi jo metal na prvo šipo, da sem moral šofirati stegnjen skozi odprto stransko steklo, sem pa že kar vedel, da ne bo šlo. A sem vzel še malo več zaleta, še malo bolj na plin pritisnil in še malo bolj glavo ven stegnil, da sem sploh kaj videl v snežnem metežu in je nekako šlo. Tiste parkrat, ko bi me skoraj zabrisalo z ovinka po bregu navzdol, pa me ni, sem vzel za dobro znamenje in sem kar tiščal in tiščal, dokler seveda ni počilo. No, saj ni zares počilo, le sikati je začelo. Je vozilce zakuhalo. Dr. Stibro je enkrat dal dobro primerjavo, ko sem k njemu stare lade nive vozil v popravilo. Da starčka, starega 9o let, sicer lahko prisiliš teči maraton, a bo vmes nekaj zagotovo popustilo, škripnilo. In če bomo tisto zamenjali, mu dali recimo novo srce in ga spet poslali na maraton, bo srce sicer zdržalo, verjetno, bodo pa kolena popustila. Skratna, starih kozlov nima smisla tiščati ko mladih bikov, na kratko! In ko sem tisto mojo ubogo prastaro R5 tiščal ko bika, da je v drugi prestavi s starimi zimskimi gumami mlela sneg kakšnih 80 na uro (premikal sem se pa po polžje!), je seveda moralo nekaj popustiti. Pa saj sem vedel, da nekaj bo, le da bo cev za hladilno vodo počila, tega pa nisem vedel. Sem uspel vsaj še na rob ceste nekako zapeljati, potem pa se je zadeva zavila v gost oblak megle in pare in sem moral kar nekaj časa čakati, da se je vse skupaj razkadilo in sem lahko opremo za v jamo skupaj zmetal. Potem sem si vse skupaj oprtal na hrbet, čeprav je bilo robe res veliko, na telefonu izbral najbolj glasno muziko in s pesmijo na ustih zagazil v sneg. Še kakšen kilometer mi je ostal do bivaka in moram priznati, da me tokrat kaj zelo ni bilo strah medvedov. Sem se veliko bolj bal, da bi me kdo slišal peti! Ampak res!
Spat sem se spravil bolj pozno, sem imel knjigo s sabo, ko me je zjutraj zbudil svetel dan, sem pa kar vstal in za kofe pristavil. Med ščetkanjem zob sem eno fotko pritisnil, ves navdušen, kako lepo zimsko jutro se je napravilo (ki ga ponavadi ne vidim zelo pogosto, pravzaprav skoraj nikoli!) in jo poslal par jamarskim kolegom. Ter potem na rit padel, ko mi je recimo Uroš takojci odpisal, da mi je kr fovšen in da je čist zgrožen, ker sem že drugič v življenju vstal pred njim. Sem šele tedaj na uro pogledal in potem še skoraj pol druge knjige prebral, preden so se pripeljali Miha, gospod Grah, Peter, ki je želel še zgornje dele Čaganke pofotkati, ter na koncu še Bole in Mojca. Ki bi tudi prej prišla, če nekje med potjo ene snežne verige ne bi izgubila. In sta potem malo računala, da sploh ni čudno, da je odpadla, ker da je že najmanj deset let stara, da je bila še za očetovo stoenko kupljena! In itak da pred desetimi leti že ni bilo več stoenk, že pred dvajsetimi so bile bolj redke …
Po sveže zapadlem, neshojenem snegu smo po s soncem obsijanem spokojnem gozdu malo pred enajsto odšli proti jami, da smo se lahko spustili jebat v blatno temo! Jap, to je tisti pravi čar jamarstva, kakor pravilno ugotavlja Marko Z.. Peter je bil prav olimpijski in je z veseljem pritiskal na sprožilec fotoaparata, kot pravi profič pa je tudi vedel, da nas mora tu in tam tudi pohvaliti, kako pravilno in profi držimo bliskavice in vse in smo bili še bolj pridni. Veliko smo pofotkali že dol grede, v srednjem bivaku spili kavo, potem pa še gor grede malo pozirali. Od sredine naprej sem malo potegnil, da sem zakuril v bivaku in so garači okoli pol devetih prišli na toplo, vmes sva z gospodom Grahom pa še fižol nad ogenj vrgla. Najprej sva seveda čebulo prepražila in se potem cukala okoli tega, koliko konzerv streseva v lonec in se nisva mogla zediniti, dokler jih nisva stresla toliko, da niti en fižol ni šel več noter! Pa se mu je še premalo zdelo, glede na to, da smo imeli le pol kilograma kruha, zato je hitro še pol kilograma makaronov v krop zabrisal. Se je malo pomiril, potem pa izračunal, da to še deset dek na osebo ni in je spet panika se mu pokazala v očeh in je na vsak način še pol kilograma makaronov hotel utopiti, čeprav smo ostali glasno protestirali. Je odnehal, protestno, v smislu, boste že videli, ko boste potem lačni, a ker smo ostali potem le po en zvrhano poln krožnik pojedli in je za gospoda Graha malo več ostalo, se je pomiril. Celo tako zelo, da je potem pri Lenki klobase ponujene odklonil, jaz sem pa njeno velikodušno ponudbo, da se z njenim traktorjem (ki je verjetno še malo starejši od moje R5) na pomoč tam v hosti ostalemu vozilcu ob priliki odpravimo, pa kar sprejel. Samo še snemalca moram nekje stakniti, ker to bo pa zagotovo epska reševalna akcija, ki se mora ovekovečiti …

20150131_082053_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA 20150131_220505_S

Comments are closed.