Ne zgodi se prav pogosto, da moram jaz otroke iz postelje metati, a danes se je. Sem čakal Srečka, da me pobere, ker je moje jamarsko vozilce še vedno pod kupom snega in ko sem kofetkal, se mi je zdelo, da je z otroci nekaj narobe. Ker še niso pokonci. In me je zaskrbelo in sem jih začel klicati, čez nekaj minut se je pa ves zaliman pojavil najmlajši, da kje gori. Sem priznal, da nikjer, da je pa sonce že visoko na nebu in če sem jaz pokonci, potem morajo biti tudi otroci. Na srečo je potem kmalu Srečko prišel, da sem zbežal iz hiše in od jeznih otrok …
Na Poljanski gori je snega še vedno za izvoz, a na srečo je bilo kljub nadvse sončnemu dnevu tako hladno, da je bil zmrznjen in sva do predihanih dihalnikov hodila kar po vrhu, se nama ni kaj dosti udiralo. Sva bila ko tisti možaki, ki gredo v Amsterdam in si najprej ženske v izložbah ogledujejo, ne skočijo takoj na prvo, sva namreč skakala od dihalnika do dihalnika in pri vsakem malo pobrkljala. Mi je Srečko želel pokazati tiste najbolj obetajoče, ki jih je našel pod letošnjim snegom, plus med vožnjo je s sokoljim očesom še ene tri povsem nove odkril, tako da sem na koncu prav težil, da greva končno v Zaletalčka, v katerega sva se na tlako namenila, ker če bo še kakšno novo našel, jih letos sploh obdelati ne bomo uspeli!
Malo sem bil neprespan in me je med preoblačenjem zeblo do nezavesti, sem komaj čakal, da se v jamo zarineva, pa kofe sem si prav bolestno že zaželel. Zatorej sva si na delovišču takojci vloge razdelila – Srečko je tolkel in širil, jaz sem pa kofe skuhal. In ker je imel ravno že zalet, je potem še kar naprej kar on širil in tolkel, jaz sem se pa nad njim na štrik lepo pripel in malo zadremal. Sploh si ne morete misliti, kako uspavalno deluje ritmično vrtanje vrtalnega stroja! Celo udarci z macolo po skali mi niso kratili spanca, le toliko sem zaprosil prijatelja, da je malo bolj enakomerno v ritmu udarjal. Plus podkombinezon je zelo lepo dišal, čeprav me ponavadi vonj mehčalca nadvse moti. Tokrat me ni, prav okrepčilno sem se naspal. A seveda vse lepe stvari ne trajajo dolgo in tudi ta ni, ker je bila jama zelo blatna in nadvse gnila. Kar pomeni, da so skale skoraj same od sebe padale v globino, če si jih samo malo grše pogledal. In je imel Srečko posla do nezavesti plus kakšna grša beseda tu in tam je tudi priletela. Sem ga, prijetno gungajoč se na vrvi, miril, kolikor sem mogel, a kaj dosti mi verjetno ni uspevalo, kajti to je bilo prvič, da sem prijatelja slišal izraziti željo, da bi se jama zaprla. Ko sva končno prebila (no, ko je končno prebil) ožino in se je previdno začel spuščati v globino, sproti pa je čistil stene in je ropotalo ko na Solunski fronti, ko so skale grmele v temo pod njim, je bilo nekaj časa tiho, potem je pa do mene priletela kletvica. Ponavadi to pomeni, da se jama zapre, tokrat je bilo ravno obratno. Prasica gre, je skoraj razočarano sporočal prijatelj. Sem kakšno uro poslušal besno udrihanje z macolo globoko pod mano in ko sem si ravno tudi jaz že zaželel, da bi se prasica umazana končno zaprla, se je res. Še vedno piha, kar pomeni, da nekaj spodaj še je, a je nadaljevanje preozko in sva odnehala. Srečko je bil res umazan do amena, jaz pa ne, saj če ves čas bingljaš na vrvi in afne guncaš, se nimaš kje umazati!
Zunaj sem pricinil zadnji čik in potem štel kilometre do najboljše bistriške gostilne, da bom kavico s špricarčkom spil in kakšen čik nafehtal, a bi kmalu ostal brez vsega. Ker je danes nek harekrišnabogsigavedizakajpost, me je Alenka v strahu, da bom končal v peklu, poskusila prepričati, naj zdržim, a me je že sama pomisel na vzdržnost pahnila v takšen pekel, da se me je usmilila. Še celo jajčka je hotela speči, meni ubožčku, a ko sem vztrajal, da jih lahko samo poboža, naju je kar domov nagnala …
