Da ti ni

Ko sem sedel v avtu, malo ven iz Dolenjskih toplic in se režal samemu sebi, da po dolgem času nekje vragu za hrbtom spet preživljam lep klasičen nedeljski večer in čakam Klemija, da me pošlepa, sem se spomnil še na dr. Stibrota ter ga poklical. Saj najprej sem nameraval koline enostavno parkirati pred njegovo delavnico z opisom napake »Ne dela«, da bi mu že rano jutro popestril, a ker itak nisem imel kaj drugega početi kakor telefonske impulze kuriti, sem ga poklical. Razložil situacijo, kakor sem jo pač najbolje znal in počakal na njegovo reakcijo. Ponavadi malo poboga in me opozori, da sem že nekaj star in bi bil že čas, da se začnem bolj odgovorno obnašati, zdaj sva pa očitno oba že toliko v letih, da je verjetno ugotovil, da nima smisla izgubljati energije. Da ti ni zakuhala, je samo enostavno izrazil skrb. Sicer nisem avtomehanik ali kakšen strokovnjak za avtomobile, a na to bojazen sem imel povsem jasen odgovor pripravljen. Itak da je, sem bil kratek. Je prijatelj malo pomolčal. Da ti ni glave zvilo, ga je zaskrbelo potem. Spet, nisem avtomehanik ali kakšen strokovnjak za avtomobile, a na to bojazen sem imel spet povsem jasen odgovor pripravljen in sem ga izstrelil kot iz topa: Itak da jo je!
Je bilo v telefonu nekaj časa tiho, potem se je zaslišal resigniran vzdih, nato pa še v usodo vdan Mah, kaj čmo, prtrogaj koline pred delavnico, bom zjutraj pogledal …
Zakaj sem bil v odgovorih tako prepričan, čeprav nisem avtomehanik ali kakšen strokovnjak za avtomobile? Mihec je pred kratkim kupil novo terensko vozilo in ker je povsod že sneg pobralo, da bi malo potreniral, razen pri moji prisilno parkirani R5, sva lep nedeljski dan izkoristila za dokončno rešitev mojega obtičalega avtomobila. Tiste zaplate snega na cesti za njegovo vozilo niso bile nobena ovira, malce se je pomatral le, ko je moje vozilo ven potegnil, potem je pa po njegovih kolesnicah prav lepo teklo. Ko sva prišla iz tahudega snega, sem pa sklopko stisnil, v prestavo ruknil in sva nepremičnino na porivaj vžgala. Iz kabine ni šlo, dolga zima je namreč spraznila baterijo. Je takoj prijela in zabrnela in sem potem vozil na lastni pogon, enkrat vmes pa se je prižgala lučka za temperaturo motorja. Sem zaustavil in potem sva dva strokovnjaka za avtomobilske motorje, torej Mihec in jaz, zadevo strokovno preučila in našla rešitev. Sem vodo za hlajenje natočil v ekspanzijsko posodo, a je tam tudi ostala, je ni požrlo v motor, kakor bi jo moralo, ker bi zadevo moral še prezračiti. Saj totalna butca seveda nisva in sva nekaj zračila, pa ni pomagalo. Sva verjetno zračila tisto vodo za brisalce ali kaj podobnega … Zato sva potem vodo natočila direktno v hladilnik, kjer je pa v hipu zavrela, saj je bil hladilnik prazen in zatorej vroč. A sva potem dolivala in dolivala (Mihec je strokovno ugotovil, da malo mimo točim malo pa zraven) in zračila in se nama je zdelo, da sva zadevo urihtala. Do Alenke je šlo potem kot po maslu in ko sem parkiral pred najboljšo bistriško gostilno, se mi je zdelo, da je svet spet v pravilnih tirnicah. R5 pred gostilno, prav tako tudi Alenkine bele volnene punce, ki so po dolgi zimi priskakljale iz hleva, v krušni peči, ob kateri smo se greli in kofetkali, je pa jagenjček švical. V dolino proti domu je šlo vse brez težav, celo gretje v kabini je delovalo, ko je Miha na križišču odvil v drugo smer, jaz sem se pa zapodil navkreber prek Gorjancev in je že čez minuto nehalo delovati gretje, sem pa takoj vedel, da ne bo šlo vse, kakor bi moralo iti. Dobro, če sem iskren, je šlo natančno tako, kakor je moralo iti, ker pri meni še nikoli ni šlo tako, kakor bi moralo iti in če bi šlo tokrat tako, torej brez težav, to ne bi bilo normalno. Kmalu potem, ko sem ugotovil, da iz zračnikov piha mrzel zrak, se je prižgala še opozorilna lučka, da je motor prevroč. Sem jo ignoriral, a ko je kar gorela in gorela, sem nekje na sredi hriba ustavil in poskusil doliti malo vode, a ni šlo. Bi moral prezračiti, da bi zadeva poniknila v motor, to pa nisem znal. Sem malo z roko popihal po pari, potem pa kar zaprl pokrov motorja, sedel za volan, kresnil iz kabine in pohodil plin. Na voljo sem imel le dve možnosti. Dobro, bilo jih je več, a tiste normalne in pravilne, kakor parkirati vozilo ali ga odšlepati do delavnice sem nemudoma zavrgel, ker kdo pa ima čas v nedeljo zvečer se s tem zajebavati. Dve možnosti torej, ki sta prišli v poštev, sta bili ali počasi v hrib, da se motor ne bi premočno pregreval (pa itak je bil že pregret) ali pa pohoditi do konca, ker bi pa s tem manj časa matral motor. Sem se odločil za drugo možnost in pohodil. In med vožnjo sem potem tudi vse znake opazil, da sem potem dr. Stibrotu lahko anamnezo tako suvereno podal. Je spod pokrova motorja nekaj časa sikalo, dokler je imelo kaj vode za sikati, potem je pa nehalo sikati in je začelo ropotati. Pred prehodom čez Gorjance je že tako ropotalo, kakor da bi v pralnem stroju, ki se kotali po hribu navzdol, v bobnu centrifugiralo vedro kamnov, a nisem odnehal. Sem vedel, da bom kmalu na vrhu in če pridem na vrh, nekaj že bo. Kaj sicer, nisem vedel, a starka je zdržala in sem se potem nekaj kilometrov peljal z ugasnjenim motorjem v dolino, v upanju, da se bo na ta način motor shladil. Saj če bi bilo kaj vode v motorju, se verjetno bi, tako se pa ni in ko sem še kar tiščal, je malo pred Dolenjskimi toplicami zadeva tako zaropotala, da sem raje kar ugasnil. Da ne bi kaj eksplodiralo ali kaj. Ter poklical Klemija, da je prišel pome z mojim Volvotom, da sem se potem med šlepanjem kar malo bal, da bom z eno potezo uničil oba moja avtomobila. A ju na srečo nisem, imava s prijateljem že kar nekaj izkušenj s šlepanjem. No, mogoče sem uničil samo eno vozilo, a to bom izvedel šele jutri. Sem prepričan, da firbec dr. Stibrota še bolj daje kakor mene …

Aja, pa iz zadnje akcije reševanja moje R5 sem zadnjič pozabil omeniti, da je Tomi tako zavzeto poskušal rešiti moje ujeto vozilce s svojim Saabom, da je na poti domov tudi njemu počila cev za hlajenje motorja. Jo je že naročil, jutri menda pride direkt iz švedske, bova lahko na kofe skočila vsak s svojim invalidom …