Home > Razno > Kondicija

Kondicija

18. marca 2015

Še dobro, da jo imam. Mislim, saj zadnjič po reševalni vaji so me vse mišice bolele še dva dneva, ampak vaja je vaja, tam se gara, kondicije za vsakodnevno življenje je pa več kot dovolj. Tako za klofanje po računalniku kakor za vse ostalo. Sem imel opravke na davčni in ker sem funkcionalno popolnoma nepismen, se mi absolutno ni ljubilo iti peš do njih. Pa sem se spomnil, da smo pred kratkim investirali v najstarejšega sina, je naredil vozniški izpit in sem ga poprosil, če bi me zapeljal do tam. Saj bi se lahko zapeljal tudi sam, a bi bil problem najti parking, plus sin mora trenirati vožnjo. In je potreniral, sva pičila po neprednostni čez križišče kakor da sva na prednostni. Ko sem začel skakati po avtomobilu in kričati, sva bila že mimo, ampak ročke potem nisem več izpustil. Sem jo tako stiskal, da bi skoraj voda ven pritekla! Še dobro, da imam kondicijo. Na klancu sem pred prehodom za pešče skoraj luknjo v poden napravil, tako sem pritiskal na imaginarno zavoro! Je šla čez cesto neka tetica, sin pa, ki še nima dovolj izkušenj in nerad v klanec speljuje z ročno zavoro, je poskusil ne ustaviti. Še dobro, da imam kondicijo, drugače bi me noga bolela še dva dni! Je zaustavil, peška je stopila na pločnik, midva sva pa potem tudi nekako speljala. V četrtem poskusu. Še dobro, da imam dober akumulator … Sem potem sinu zlatemu pokazal, kje bom izstopil, je pravilno zaustavil in pritisnil vse štiri žmigavce, ko sem z eno nogo ven stopil, je pa potegnil. Menda mu je noga s sklopke padla, čeprav dvomim, ker tista plavutka bi težko kam zdrsnila in sklopko osvobodila. Še dobro, da imam kondicijo, ker bi mi drugače koleno ven vrglo, pa še dobro, da imam dober akumulator, ker se je moj zlati sin, ko sem končno cel izstopil, znerviral in je Volvo ene štirikrat crknil, preden se je odpeljal. Z vsemi štirimi prižganimi žmigavci. Kdaj jih je izklopil, ne vem, ko sem prišel domov, niso več utripali. A še prej sem malo švical še pri prijazni davčni uslužbenki. Še dobro, da imam kondicijo. Mi je dala obrazec in prijazno razložila, kaj vse moram izpolniti in kako. Obrazec je imel 6 strani, mene je izgubila že na polovici prve strani. Je potem sedla za mizo, jaz sem pa ene pet minut tam švical za pultom, hvala bogu za kondicijo, ko je končno vprašala, kje se mi je zataknilo. In sem kar priznal, da sem izpolnil samo ime, priimek, naslov in davčno številko. Je bogica prijazna vstala, me skoraj kot invalida prijela za roko, odpeljala do stola in potem vse ona izpolnila. Še vrata mi je potem ko enmu bogemu stričku odprla in poprosila, naj grem po stopnicah previdno. Ji nisem povedal, da sem jamarski reševalec!

Domov prišedši sem moral k otrodontu odpeljati najmlajšega sina. Je bil pohvaljen, da lepo skrbi za svoje biserčke, sem pa šele tam izvedel, koliko milijonov mlečnih zobk še ima. Prejšnji mesec so mu izpadli trije in sem mislil, da je zobna miška končno odšla v pokoj, pa sem se očitno zmotil. Ko sva končala, me je pa poprosil, če ga zapljem v Qlandijo, da bi rad srednjemu, ki je imel rojstni dan, kupil darilo. Sem že hotel reči, naj ga zapelje najstarejši, ki je vozniškega naredil, zakaj smo pa torej investirali vanj, a sem se na srečo hitro spomnil, da imam najmlajšega sina zelo zelo rad in sem ga kar jaz zapeljal. A sva potem prehodila cel interšpar, še dobro, da imam kondicijo, so nama, šele ko sva končno vprašala,  povedali, da tiste ribice nimajo več, ampak iz trgovine sva šla vseeno s polnim vozičkom. Sva morala par stvari kupiti, ko sva bila že tam. Potem sva se napotila čez cel nakupovalni center do Milerja (vodil je ves čas moj najmlajši, ki očitno vse ve in pozna) in sem mislil, da mi bodo noge odpadle, tako ogromno je to vse. Še dobro, da imam kondicijo! Sva šla tudi mimo trgovine z malimi živalmi in mi je Bojana pokazal, njihovega papagaja, ki na kletki nima vratc, kar prosto leta po trgovini. Sva kar nekaj časa čakala, da bo vzletel, a je imel očitno pavzo, zato sva se napotila naprej. Miler pa ko letališče, sva pol ure hodila do drugega konca trgovina (no, jaz sem samo capljal za najmlajšim sinom!), kjer sva končno tisto robotsko ribico kupila za srednjega sina. Me je fasciniralo, da mali niti enkrat ni omenil nobene igračke zase, a sem se potem pri blagajni spomnil, da verjetno zato, ker je tokrat šopingiral s svojim denarjem. Sem bil prav ganjen, ko je pri blagajni izvlekel svojo denarnico, potegnil iz nje denar in plačal. Ko sva se potem v maratonskih daljavah vračala proti avtomobilu, še dobro, da imam kondicijo, mi je pa razložil, da bo bratu darilo dal, hkrati pa od njega izterjal dolg, ki je bil še malo večji od vrednosti ribice. Sem ga prepričal, naj tega ne stori, da bom dolg jaz pokril, oziroma ga bo pokrila zobna miška, saj ima še veliko mlečnih zob, potem smo se pa že poljubljali in si čestitali. In sem res z zanimanjem opazoval, kakšna bo to mehanična riba, ki mu jo je kupil za rojstni dan in je kar simpatična, priznam. Plava v krogu, kakopak, spreminja ritem in hitrost, smeri plavanja pa ne. Se nam je kar malo v glavi vrtelo, ko smo jo tako opazovali, dokler se nisem spomnil in jo obrnil, da se nam je odvrtelo. Zdaj imamo v načrtu še šest drugačnih ribic kupiti, kolikor jih obstaja, ko že imamo akvarij, ko se bo vseh sedem ribic pokvarilo ali pa bodo baterije crknile, bomo imeli pa vsaj veliko skledo za solato …

Potem sem se pa spravil še k pisanju vabila, ker sem zdaj pač vodja izobraževanja JRS in ker ga pišem že ene pet dni, še dobro, da imam kondicijo, pa še dobro, da jo imajo tudi drugi, saj jih non stop nadlegujem z vprašanji in podvprašanji. Ko sem že vse končal, sem se okoli enih zjutraj pa spomnil, da moram vstaviti še podpis, samo ga nisem znal narediti tranparentnega. In še dobro, da imam prijatelje, no, Grdina, da sem mu lahko poslal sms z vprašanjem, če spi. Ne, to ni gorenjska fora, da bi me on poklical, le čas sem mu moral dati, da je vstal iz postelje ter odšel iz spalnice v drugo sobo, da ne bi motil speče bodoče soproge! Itak je kmalu poklical, ga je firbec matral in je bil kar malo razočaran, da ga potrebujem za samo tako lahek problem kakor je digitalen podpis narediti transparenten. In mi je potem kakšne pol ure dajal navodila (še dobro, da imam kondicijo!), kako naj shift ctrl i pritiskam, pa dvojni w in ctrl l, pa kako naj tisto označim in kako naj to shranim, da sem potem okoli pol enih zjutraj podpis imel. Točno takšnega, kakršnega sem si želel. A ker sva bila že na vezi, sem izvedel še, kaj je to 8. marec, preden se je prijatelj odpravil nazaj v posteljo. To je isto kot noč čarovnic, samo da je podnevi …

Ja, če si jamarski reševalec, je kondicije več kot dovolj in vedno prav pride …

20150317_155946_S

  1. 19. marca 2015 at 16:08 | #1

    Netko drugi je opalio … 🙂

  2. Uroš
    19. marca 2015 at 12:58 | #2

    @šini
    Sej sem že slišal za fantomsko bolečino (da te boli ud, k ga nimaš več, ki so ti ga amputirali). Samo da imaš pa fantomsko bolečino za odstranjena materina znamenja, pa tud še ne! Absolutni svetovni fenomen na področju zdravstva si 😀

    Če pa ne veš kaj pomeni “fenomen”, pa evo ti razlage:
    Mujo se je poročil s Fatimo in ta je čez tri mesece rodila sina. Mujotu ni bilo jasno, kako to, zato je zdravnika vprašal:
    ▶ Pa kako se mi rodilo djete posle tri meseci, obično to traje devet meseci? Zdravnik, v zadregi ni vedel, kaj naj pove Mujotu. Rekel je:
    ▶ Mujo, to ti je fenomen! Mujotu ni bilo nič jasno. Vprašal je:
    ▶ Doktore, a šta ti je to fenomen? Zdravnik mu razloži:
    ▶ To ti je, moj Mujo, ovako. Kad ideš u lov, i vidiš divju patku, kako leti. Nanišaniš i patka padne, pre nego što ti pucaš. Mujo zaprepedeno:
    ▶ Pa to nije moguče! Zdravnik:
    ▶ Znam, Mujo, znam! E, to se zove fenomen.

  3. 19. marca 2015 at 04:07 | #3

    Hehehe, dobra, ampak zdaj se ne smem preveč smejat, ker me odstranjena materina znamenja bolijo! 🙂

  4. Uroš
    19. marca 2015 at 02:00 | #4

    Noč čarovnic:
    Prideš domov sredi noči, dobro pijan, te žena čaka z metlo v roki in ti vprašaš:
    “A še čistiš, ali se pripravljaš da kam odletiš?”

Comments are closed.