Home > Razno > Lik in delo

Lik in delo

12. marca 2015

Ne prezgodaj me je zbudil telefonski klic. Prvo pero Dolenjskega lista, Igor. Da naj ne prepočasi vstanem, da bo na vratih kmalu pozvonil gospod Grah. Da za zobe umit imam še čas, za kakat pa ne več. In sem res kar nemudoma vstal, ker zobe si pa zjutraj moram skrtačiti, drugače kava ne paše. In res sem si usta ravno oplaknil, ko je pozvonilo. Vedno znova me preseneča, kako so javni uslužbenci veseli, ko zunaj posije sonček, gospod Grah je prav sijal. Kavico na vrtu si je z užitkom privoščil, saj gre itak v delovni čas, ko se nama je malo kasneje pridružil še Igor, se mu je pa nenadoma začelo muditi. Da koliko posla ima, da sploh ne sfolga in da res kar gre.Samo z eno kavo v ritki! Evo, sem si mislil, svet se spreminja, javne uslužbence boge terajo ko v privatnem sektorju, le kam to pelje, a kaj dosti nisem protestiral, saj naj bi se z Igorjem pomenila še o najinem popoldanskem nastopu v Metliki, pri čemer bi gospod Grah zagotovo konstruktivno motil. Je odšel, z Igorjem se pa potem kaj dosti nisva menila o tem, kako bova predstavila lik in delo gospoda pisatelja D. Šinigoja, saj se itak že sto let poznava, sva raje o literaturi na splošno debato usekala, potem je bilo pa že tako pozno, da se je tudi prvemu peresu Dolenjskega lista začelo muditi in je po še eni kavi in po še eni uri zanimive debate res vstal tudi on. Pred hišo je želel zajahati kolo, s katerim se je pripeljal, a ga potem ni, ker ni imel prvega kolesa. Si je gospod Grah, ki se mu je nadvse mudilo, ker ga je delo preganjalo, vzel še pol urice dodatne in je odmontiral prijateljevo kolo s kolesa ter ga nekam skril … Smo tudi to nekako potem rešili in je Igor odšel, da sem se lahko tudi sam delu posvetil, potem je pa kmalu poklical, da naj kar pridem do njega, da se bova odpeljala v metliško knjižnico. Sem tako padel v svoje delo, da sem skoraj pozabil, a toliko sva še imela časa, da sem pri njem lahko še kofe spil, ki ga je malo začinil, pravzaprav ga je začinil tako močno, da sva lahko kar nazdravila …

V knjižnici je bilo začuda veliko ljudi, no, veliko žensk, članic bralnega krožka za odrasle. Ki so prebrale vse moje knjige, za kar sem se jim kar takoj na začetku tudi iskreno opravičil! Potem sva z Igorjem padla v debato o mojih knjigah, za katero sem mislil, da sploh ne potrebujeva nobene priprave, a ko me je začel spraševati o tem, koliko mrtvih je bilo v prvem romanu, sem seveda podal napačen odgovor. Sem prepričano usekal, da samo eden, on je pa tri naštel, z imeni, za katere sploh vedel nisem, da nastopajo v mojem prvem romanu. Ampak res! Sem celo pomislil, da me prijatelj malo zafrkava, ker je menda moj prvi roman prejšnji teden spet prebral in je hotel preveriti, koliko sem si jaz zapomnil, ampak so potem ženske povedale, da je res toliko mrtvih. Sem se opomnil, da moram svojo prvo knjigo ob prvi priliki spet prebrat, potem sem pa dlje časa vztrajal pri jamarski bukli, o kateri trenutno več vem, je pa Igor drugam silil, ker mu pa ta ni ravno najbolj všeč …

Ampak, sva se zabavala, moram priznati, vmes so se pa zabavale tudi dame (in en ter edini bralec med njimi) in sva se domov odpravila kar dobre volje.

20150311_135848_S 20150311_175743_S 20150311_175904_S

Comments are closed.