Home > BlogXtreme > Podnožno

Podnožno

18. marca 2015

Dve materini znamenji sem imel na obrazu in pod brado in to prav tam, kjer je trak čelade najbolj drsal. Saj ni bilo hudega, a ko sem si zadevo že najmanj stotič skoraj odpilil, sem skočil do osebnega zdravnika, če lahko kaj ukrene. Pravzaprav niti ne vem, kaj sem mislil, da bo napravil, da mi bo samo lupčka pritisnil gor ali malo popihal ali z obližem zalepil, a ko je rekel, da bomo to pa kar pod nož dali, če tako radiram, se mi pa moj problem kar naenkrat ni zdel več tako hud. Da bom že nekako zdržal, da pravzaprav sploh ni tako hudo, da tudi ko si do krvi zdrsam znamenje, itak blato zelo hitro zaustavi krvavenje. Da kaj bi z nožem komplicirali, da bom kar šel, sem poskusil, a ko dohtar vidi nekaj za odrezat, potem ne spusti, dokler zadeve ne odbije. Naročen sem bil danes ob dvanajstih in če nekaj čez deset Grdin ne bi na kavo prikruzal, bi šel pod nož zagotovo brez prhe in kave, saj sem budilko prespal, ko budilko prespim, se pa ne zbudim več. Čisto z lahkoto si predstavljam, kako bi se tam potem opravičeval, da me iz službe niso spustili ali kaj, ko bi priskakljal kakšno uro prepozno …
Že dolgo nisem bil v bolnišnici in sem bil kar malo šokiran, ko sem videl toliko bogih ljudi na kupu. Samega sebe med boge sicer ne štejem, a ko sem ves posran sedel v čakalnici, sem drugim prav gotovo dajal prav takšen videz kot so ga ostali meni. En srutek, ves posran, ki čaka, da bo šel pod nož …
Ko je nek mlad pobec zaklical moje ime in sem vstopil v ordinacijo, so gumijaste noge postale še bolj gumijaste. Ob postelji je namreč stal velik koš za smeti, v njej pa skoraj že do vrha krvavih gaz, krvavih rokavic, krvavih brisač in bogsigavedi česa še. Ljudje so že cel dan rezali, očitno. No, ljudje, dva mlada pobeca sta bila v ordinaciji! Sem kar hitro legel na ponujeno posteljo, preden so noge odpovedale. Pobec si je ogledal znamenji in vprašal, zakaj ju hočem odstraniti. Čeprav sem se sam spraševal isto, sem vseeno povedal, da si ga s čelado večkrat poškodujem in da so tako pač naročili. Je pokimal, da mu je vse jasno, potem mi je pa začel tiste gaze nameščati in razlagati, kaj se bo počelo, drugi pobec je pa na Tubi iskal primerno playlisto. Jaz sem pa čakal, kdaj bo dohtar prišel. Iz zvočnikov so zadoneli Doorsi, Riders of the storm, pobeca sta si pa maski nadela in rokavice. Sem vprašal, kdaj zdravnik pride, pa jima ni bilo povsem jasno vprašanje, ko sem oba po letnicah rojstva pobaral, sta se pa malo nasmejala. Očitno vajena takšne skepse. Čeprav še ne tridesetletna da sta čisto taprava dohtarja in naj se ne sekiram. Itak! Kakopak! Saj tisto materino znamenje je bilo itak samo par centimetrov stran od očesa, ampak itak imam na srečo dva …
Injekcija za lokalno anestezijo je prijela in pobec je povedal, da bo najprej začel mesariti tisto znamenje ob očesu in če bo bolelo, naj kar povem. Vam povem, da sem sfingerje zelo močno stisnil, da mi kaj ne bi v hlače ušlo! Je zarezal in čeprav nič ne čutiš, čutiš, da nekaj mesari in kri je pivnal in je peklo ko sto mater. A sem vedel, da gre za psihološko bolečino, zato sem se raje osredotočil na Doorse in se v mislih prestavil v Čaganko. Kaj vse moramo še tam narediti, kaj bomo najprej in podobno, pa poskušal sem si zvizualizirati en zajeban detajl, ki mi povzroča največje težave. Mi je kar uspelo, da sem se umaknil in ni več bolelo, s prsti sem celo po ritmu udarjal, zato nisem takoj slišal vprašanja. En zdravnik je namreč malce poplesaval in po Tubi brskal, drugi, ki me je rezal, je pa poskušal očitno malo komunicirati. Ali da meni ne bi bilo dolgčas ali pa je bilo morda njemu malce preveč rutinirano, kaj pa vem. A se je torej že začela sezona? je ponovil. Kakšna sezona, sem bil zmeden. Sezona odstranjevanja materinih znamenj ali kaj podobnega? Motoristična, je bil kratek, pa mi tudi to ni kaj dosti pomagalo. Sem priznal, da nimam blage veze, potem sva pa oba malo pomolčala. A je bila to v bistvu neprijetna tišina, čeprav nisem vedel, zakaj. Je še malo mesaril, potem pa vseeno kakor mimogrede očital: Rekli ste, da vas zaradi čelade moti znamenje … Aha, vse jasno, se mi je poblisnilo in sem povedal, da sem jamar. Potem smo se pogovarjali o jamarstvu, ju je kar zanimalo, se je videlo, da nista ginekologa in sem še bolj pozabil na bolečino. Je bilo pa vseeno neprijetno tudi šivanje, sem prav čutil, kako je vlekel sukanec čez kožo. Po štiri šive sem fasal na odstranjeno znamenje, kar verjeti nisem mogel, z osmimi šivi meni šuštar že gojzarje porihta! Vse skupaj je trajalo skoraj 45 minut in ko sem odhajal, vesel, da je vsega konec, sem se jima zahvalil, res sta bila prijazna in jima zagotovil, da če kdaj v jamo padeta, zagotovo pridem ponju. Sta se nato še onadva zahvalila, eden od njiju je pa skoraj mimogrede navrgel, da bo torej ene deset dni še pazil. In mi spet ni bilo nič jasno, da mi je moral pojasniti kakor blondinki, da v prvih desetih dneh jaz ne bom nikogar reševal, ker pač ne bom smel v jamo. Sem obstal in ko en butelj le izdavil, da greva v petek s Srečkom, pa še ne bo deset dni. No, kakor koli, sem se poslovil, odločen, da bom v jamo vseeno šel, z malo večjim obližem, a ko je zvečer spet Grdin mimo prikruzal in začel stresati njegove najbolj globokoumne, sem ga kmalu nagnal. Ker me je pri smejanju bolelo ko sto mater! In ko boli, se za deset dni zagotovo brez prisile takoj in brez pardona preseliš med nadzemne jamarje …
bandage

  1. 19. marca 2015 at 16:07 | #1

    Hehehe, sej včasih so fotke na blogu tud sam simbolične. V tem primeru je fotka simbolična! Jaz mam sam dva majhna flajštra in pisateljsko zmožnost pretiravnja, da je vse skupi videti bolj isilovsko …:-)

  2. ksenial
    19. marca 2015 at 13:53 | #2

    Ubogi Šini, po fotografiji sodeč zdaj izgledaš ko pripadnik ISIL-a!!

Comments are closed.