Brezposličarji, ki smo ponoči pokonci, velikokrat postanemo tarča nadlegovanja. Kadar koli kdo od normalnih, ki zjutraj vstajajo za v službo, ne more spati, potrka na telefon ali računalnik. Pa saj je logično, vsi njihovi pridni, zaposleni, garaški prijatelji pač spijo, edini, s katerim se lahko pogovarjaš, je ponočnjak. Torej jaz. Saj me ne moti, da ne bo nesporazuma, še posebej, če je nadlegovalec ženskega spola, torej nadlegovalka. Se rad pustim nadlegovati. Plus ker niso vajeni ponočevati, niso tako zbrani in povedo marsikaj, kar drugače verjetno ne bi. In čeprav načeloma ne zlorabljam osebne korespondence (pomežik, pomežik), so včasih debate tako zanimive, da jih res moram prilimati na blog. Da ne gredo v nič. Ker nekatere zgodbe so res tako neverjetne, da si jih normalen človek pač ne more izmisliti …
Sem včeraj že krepko po polnoči debatiral s koroško prijateljico in ker debata ni tekla najbolj tekoče, saj sem moral kar čakati na njene odgovore, sem malo poprotestiral. Da naj se posveti samo meni in naj ne dela ničesar drugega, saj ji multitaskanje očitno ni šlo najbolje od rok. Je povedala, da nič drugega ne počne, da sem deležen vse njene nedeljene pozornosti, a da tipka v temi. Okej, ni z Gorenjske, zato se mi je njeno špranje čudno zdelo, a se ji le ni ljubilo luči prižgati, ker da itak tipka desetprstno in je ne potrebuje. In če jaz tudi desetprstno tepem tipkovnico, jo je zanimalo, glede na moj posel. Sem spustil pogled na tipkovnico, preštel prste, s katerimi klofam po njej in jih naštel šest. Kar sem ji tudi povedal, da tipkam šestprstno, a zelo zelo hitro, ker to počnem že zelo dolgo. Saj verjetno bi se lahko naučil tudi desetprstno, kaj pa vem, a če tipkaš desetprstno in si potem en prst odbiješ, imaš problem, če pa tipkaš šestprstno, si jih lahko odbiješ štiri. In ti ni potrebno izogibati se krožni žagi, še posebej to velja za možake. In jaz sem možak. Saj kaj dosti s krožno žago ne delam, pravzaprav sem delal samo enkrat, a če bi moral, se je ne bi bal, ker bi si teoretično lahko odbil štiri prste in še vedno opravljal svoj poklic suvereno. Desetprstni tipkarji bi morali pa že debelo razmisliti …
In kakor se rado zgodi ob pozni uri, ki je klepetalec ni najbolj vajen, je takojci priletela zgodbica iz otroštva. Je bila poleg, ko si je stric na krožni žagi odbil pet prstov. Njo kot mlado deklico so zadolžili, da jih najde v žagovini, da jih dajo na led, da jih bodo v bolnišnici lahko prišili nazaj na roko. Itak da sem si takoj izrisal predstavo o travmah, ki jih je bila deležna kasneje, ker je kot otrok morala brskati po žagovini za odpiljenimi prsti, a to seveda še ni bilo vse. Ker nikoli ni! Enega prsta niso našli, ker je z njim v kljunu zbežala kura. Jap, prav ste prebrali! Si lahko človek kaj takšnega sploh izmisli? In sem si takoj izrisal predstavo o travmah, ki jih je bila deležna kasneje, ker je kot otrok morala tekati za tisto kuro z odpiljenim prstom v kljunu. Je resigrnirano priznala, da ni bilo haska, je bila kura prehitra plus še peruti ima. A to seveda še ni bilo vse. Ker nikoli ni! Sem izrazil iskreno upanje, da kura ni odnesla lih tistega za vrtanje po nosu, pa je dodala, da bi bilo vseeno, ker so mu kar enega od nekoga, ki je v bolnišnici ravno takrat umrl, prišili na roko! Ker sem lih padel v zgodbo, sem seveda vprašal, če je še kaj, če je bil tisti umrli mogoče črnec, a me je razočarala, da ni bil. Je bil čisto navaden belec, le malo večji in bolj čokat in je en prst veliko večji, kar pa v bistvu ni pomembno, pomembno je, da prsti delajo! Sem ji rekel, da to bom pa res dal na blog, ker takšna štorija se ne sme pozabiti, kakor sem dal štorijo od neke druge prijateljice, katere sorodniki so pojedli svojega daljnega sorodnika. Leto ali dve nazaj!
Sva potem še podobne razdirala in ker je bilo res že pozno, sem ji predlagal, če bi morda počasi zaključila, da eni imajo naslednji (no, isti) dan še šiht. Pri tem seveda nisem mislil nase. Me je presenetilo, da še ni nameravala v posteljo, kljub temu, da je bilo do zgodaj navitih petelinov le še dobri dve urici, da jo boli glava, zaradi tega tudi tipkanje v temi. Pa nekaj pri srcu jo je tud špikalo, zato sem ji toplo priporočil, da kar koli se zgodi, samo proti svetlobi ne sme hodit pa bo!
In ker se dobrota vedno vrača z dobroto, me je danes pri zdravniku, h kateremu sem šel ven potegnit šive, zadel njen SMS, da bo vse v redu, če ne bo, pa naj nikar ne hodim proti svetlobi. Korektno, nimam kaj. Moram pa priznati, da sem imel kar malce telečje nogice v ordinaciji, ko sem čakal na poseg. Še posebej, ko je kar mlada sestra vzela dvoje škarje, da bo ona zadevo urihtala. Sem se ulegel na posteljo in je bilo kar hudo, nimam kaj tajiti. Se je namreč mladenka sklonila globoko nad moj obraz in skoncentrirano potegnila ven prvi šiv, kar me je malce zapeklo, naslednji me pa niso več pekli. No, verjetno so me, a ker je imela globok dekolte in ko je bila tako sklonjena nad moj obraz in so bile zadeve tako rekoč na dosegu mojega nosu … Sem kar pozabil, kaj deklica počne, dokler spet ni zapeklo ko sto mater, da me je kar pod strop zabrisalo in se mi je krepko zabliskalo pred očmi. Je verjetno opazila, kje sem z mislimi in pogledi in je namesto za šiv potegnila za dlako. Ki pa ne grede tako zlahka z obraza kakor šiv …
Kakor koli, ko se mi je zabliskalo pred očmi, je bila prva misel, da ne smem proti svetlobi in sem stekel v drugo stran in je bilo okej. Brez šivov bom jutri lahko že čelado na pisker nataknil …