Home > Razno > Skoraj

Skoraj

13. marca 2015

Če čist iskreno pomislim, potem vse skupaj niti smešno več ni, čeprav smo se krohotali kot bumbarji. Sem izkoristil prisotnost starejšega sina, ki je pred kratkim naredil vozniški izpit in sva do Lenke v najboljšo bistriško gostilno na kofe skočila. Tam gor je že prava pomlad, zato sem prav nejevoljen v prtljažnik porinil lopato, ki mi jo je silila Alenka, a še dobro, da mi jo je, da sem vsaj nazaj lahko prišel. Pri Čaganki je v senčnih legah še ogromno snega na nespluženi cesti in sploh ne vem, od kod mi ideja, da se bom s skoraj dvotonskim vozilom lahko prebil do zametane R5. Poskusil pa sem, seveda, če sem bil že tam. Najprej sploh ni šlo, kar nekaj je štekalo in cukalo in crkovalo, ko je smrdeti v kabini začelo, sem se pa spomnil, da moram izklopiti tisti sistem proti zdrsavanju koles. Potem je šlo bolje. Ne pa dobro. Ker je volvo zelo nizek in težak, sem milijonkrat nasedel in so bila prva kolesa skoraj v zraku ter seveda v prazno vrtela. Tam mi je potem prav prišla Alenkina lopata, da sem toliko odkopal, da je volvo nazaj zdrsnil in sem spet lahko vzel zalet ter 50 metrov dlje prišel pri naslednjem prebitju. Tako je počasi mineval čas, snega sem premetal več ko pred hišo, ko sem se naveličal in se odločil, da imam dovolj, je pa Grdin poklical. Kje sem in kaj počnem. Sem povedal po resnici, kaj sem pa hotel, ko sem tako pošten človek in je med vožnjo domov naredil samo malenkosten petdesetkilometrski ovinkec, da je gor k meni prijahal s svojim še težjim saabom. Sem ravno uspel nekako obrniti in sem se že v dolino vozil, ko je prižgal nasproti. Sem mu povedal, da nima smisla, da bi z volvotom najmanj desetkrat skoraj zgrmel v dolino, ko me je s ceste metalo, pa je le zamahnil z roko. Da volvo je volvo, saab je pa saab. In je pičil in je šlo, dokler so bile še moje kolesnice urezane, potem pa ne več tako olimpijsko. A seveda ni odnehal tako zlahka in je bila akcija huda še kar nekaj časa. Kar je v redu, da smo le prijatelji skupaj na svežem zraku in še malo fitnisiramo! Smo se pripeljali na 50 metrov od petke, tko da sem še do nje skočil jo malo v zadnji odbijač brcnit, potem smo pa kar nazaj k Alenki na kofe odpeketali, ker itak je sonce že počasi zahajalo. Bom počakal, da bo še nekajkrat vzšlo in do konca moje bogo vozilce odkopalo, potem bom pa spet poskusil …

20150312_143801_S 20150312_155016_S IMG_20150312_151931_S

Comments are closed.