Home > Razno > Smuk

Smuk

10. marca 2015

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je končalo tudi naše smučanje. Sem skoraj prepričan, da je bilo najbolj kičasto doslej. Snega več ko dovolj, sonca tudi, temperatura pa okoli O stopinj, da je bila smuka odlična. Letos sva s sestro vzela le najmlajša sinova, tastarejši s starci na dopust ne želijo več. Mi je bilo skoraj všeč, predvsem zato, ker sem mislil, da tamalega še lahko lovim na smučeh, kar se je seveda izkazalo za napačno. No, pri prvih nekaj jutranjih spustih so noge še držale in sem ga lovil, kasneje pa že ne več. Sem moral na kavici ali dveh malo odpočiti, kar dokaj pogosto. Je prišel na pardnevni obisk še Tico, da mi je pomagal pri kofetkih, pa skupaj sva se parkrat v najbolj strmo progo zapodila, ki sta se jo otroka pa bala. In čeprav načeloma nisem več tekmovalen človek, mi je v tisti strmini tako odlično šlo spod nog, da sva s Ticotom sinhrono vijugala skoraj vštric, ko je bilo na koncu pa potrebno spustiti, da si lahko dolgo ravnino do sedežnice presmučal, me je pa nekaj zagrabilo in sem se v smuk prežo ruknil. Da pokažem Ticotu, da tudi stare, neservisirane smuči še lahko potegnejo. V nizki smuk preži je letelo ko sto vragov, pod čelado je veter skoraj rohnel, ko sem hitro pogledal nazaj in videl, da prijatelj kljub dobrim in odlično servisiranim smučem nima šans, čeprav je bil tudi on v nizki smuk preži, me je pa kar v dobro voljo spravilo, moram kar priznati. Kot pravim, tekmovalen človek nisem več, pa Tico tudi ne, a tokrat naju je nekaj pičilo in sva hudo tekmo udarila. Saj tista ravnina ni bila kaj pretirano dolga in ko me je začelo neznosno peči v nogah, sem stisnil zobe, odločen, da bom zmagal ter vztrajal v nizki preži. Spet hiter pogled nazaj, Tico še vedno ni imel šans za zmago, saj je bil cilj le še nekaj deset metrov oddaljen. Sem letel ko sneta sekira, v nizki, pravilni smuk drži, še Tina Maze bi me na tako kratki razdalji lahko le v rit gledala, a ker so se mi noge nekaj metrov pred ciljem skoraj vžgale, sem zaklel in se zravnal. Zračni upor je napravil svoje, Tico je seveda v nizki smuk preži švistnil mimo ter zmagal! Pa se nisem jezil, ker se je  v cilju tudi prijatelj sunkovito zravnal, boleč izraz na njegovem obrazu pa je povedal, da se je matral enako kot jaz, le malce dlje je zobe stiskal. Sva tekmo še enkrat ponovila, nenapovedano in spontano, rezultat je bil spet isti, v ciljni ravnini, meter ali dva pred ciljem sem pušnil. Oba sva pa stokala in cvilila, ko da sva dvojni maraton pretekla, zato sva s to zabavo, geriatričnim mazohističnim smukom prenehala.

Otroka sta veliko filmov gledala, s sestro sva pa veliko knjig prebrala in je minilo. Danes zvečer sem pa še v Ljubljano odpeketal na JRS, da sem od Uroša uradno prevzel fuknkcijo vodje izobraževanja JRS. Saj sem ponosen kot le kaj na to, a me zaradi Uroševega zelo veselega izraza na obrazu in Marka Z. nadvse privoščljivega nasmeška počasi začenjajo obhajati dvomi …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA 20150306_143156_S

  1. 12. marca 2015 at 02:47 | #1

    Hehehe, sej vem, da bom še marsikaj kar lepo počasi odkrival, da šok ne bo prevelik! 🙂

  2. Uroš
    11. marca 2015 at 20:13 | #2

    Spoštovani vodja izobraževanja JRS, jest se ti iskreno opravičujem ker sem v ponedeljek na primopredajo prinesel samo 20 eurou da sem dal za pjačo. Frišno natisnjene vizitke za novega vodjo izobraževanja, da bi si med mladimi kandidatkami za reševalke pridobil še dodaten ugled, sem pa pozabil. Prosim povej, a mi daš naslov da jih dam na DHL ali se takoj usedem v avto in ti jih pripeljem?
    A se sprašuješ zakaj bivši vodja izobraževanja tiska vizitke za celo JRS? Verjetno ti marsičesa niso povedali 😉

Comments are closed.