Sončni vzhod

Zime je nepreklicno konec, spet nas namreč gonijo po treningih. Ampak na sončku vaditi reševalne tehnike je čudovito. Manj čudovito je bilo zelo zelo zgodaj vstati in komaj z eno kavico v riti šofirati v sončni vzhod (ki sem ga po dolgem času spet doživel ne kot zaključek dneva temveč kakor začetek), a na srečo je bil tokrat v bolečinah in zatorej neoperativen veliki Anžič, ki je postal totalno uporaben pri kuhanju kavic. Človek ve, kaj žene reševalce, saj je pisker kofeta skuhal na pol ure, da je celo meni enkrat za spremembo iz ušes tekel in sem samo še iz navade skakljal do njega po en kofe, pa vsakič znova sem dobil veliko željo malo zamazati ga. Ker je bil v popolnoma novem in še neuporabljenem kombinezonu videti kakor popoln zelenec. Na srečo se je potem vsaj z golažem malo poflakal, da je bil vsaj na daleč podoben izkušenemu jamarju, kar seveda je. V nosilih smo matrali samega komandanta, ki je naše premetavanje stoično prenašal in na sončku celo občasno zakinkal, le ko sem priskakljal do nosil že menda s petim kofetom zapored, se je malce razburil, če bomo tudi kakšen čaj skuhali. Ga je Anžič scmaril, takšnega bolj vodenega menda (ampak, saj kakšen pa čaj naj sploh bo drugačen?!), a ko smo ga komandatnu vrelega ravno v rokice podali, smo z nosili, na katerih je počival, začeli zelo komplicirani manever. Sem mu tisti plastični lonček z vrelo posladkano obarvano vodo hotel iz rok vzeti, a ni dovolil, da je predolgo čakal. Smo manevrirali in ga premetavali, a polil se ni. Evo, naj se ve, zakaj je komandant komandant!
Malo pred malico, ko je sonce že res toplo peklo, je še Aleš prišel in se takojci v steno zapodil, da sem ga kar občudoval, kako je voljan takoj za delo poprijeti, a se je seveda že nekaj minut kasneje pokazalo, da je skočil na štrik samo enega selfija pritisnit, da je na FB lahko spremenil stanje. Najlepše od vsega je pa bilo, da je takoj dobil kar nekaj všečkov tudi od reševalcev, ki so se na ritih matrali na osončenem travniku pod njim, pa nihče ni niti pomislil, da bi ga recimo verbalno pohvalil. Saj smo vendar v digitalni dobi, mar ne?!
Tokratna vaja je bila malce drugačna od ostalih tudi zato, ker so nas šefi pustili, da smo si sami izbirali manevre, ki smo jih želeli povaditi, saj se bližajo izpiti, med najbolj zagretimi je bil Matej, ki je pri enem od manevrov krepko pot lil iz čela. Sem ga pohvalil, da tako prešvicanega že dolgo nisem videl, a je nekdo takoj povedal, da je prav tako če ne še bolj švical dan ali dva nazaj, ko se je nekdo z njegovo punco pogovarjal. Me ni bilo poleg, zato ne morem soditi, sem se pa kasneje spotil tudi sam, ko sem se zapodil na manever protiteže preko vozla, ki ga še edinega ne obvladam. Sem poprosil Uroša, če bi me malo nadzoroval, kar je bila napaka, saj se je prijatelj nadvse zabaval, Mojca in Rok, ki sta visela na vrvi pod mano, pa malo manj. Ker je šlo za manever, ki ga še nisem počel, sem se za vsak slučaj varoval še z drugo popkovino in je z leve, kjer je bingljal Uroš, takoj priletelo, da sem cvikator, ko sem zadevo pa vsaj približno osvojil in se je Uroš spustil, sem pa Mojci, ki se je hotela pod mano dvakrat zavarovati, zelo suvereno jel razlagati, da za to ni nobene potrebe …
Ja, ker je tudi iz mene teklo, so obliži na moji faci počasi odstopali, zato sem se kar nekajkrat odpravil do naše zdravnice Tine, da zadevo sanira, a kaj, ko imam toliko dobrih in privoščljivih prijateljev in do zdravnice sploh nisem mogel priti, ker so mi vsi v roke rinili svoje obliže. Da kaj bi dohtarco nadlegoval …
Na koncu so nam inštruktorji še pokazali, kako zelo hitro se vrv pretrga, če obremenjena drsa ob drugo vrv, da bomo malce bolj pazljivi, potem je pa sonček počasi izginil in smo zaključili …

3 thoughts to “Sončni vzhod”

  1. Jasno, zato smo pa tako zavzeto gledali, ko je Walter rezal štrik, na katerem si ti visel in upali, da bo zabavno! 🙂

  2. Šini, jamarstvo je družabna, timska dejavnost, k temu pa sodi tudi zabava, a ne 😉

Comments are closed.