S sestro sva se šla malo predihat na sneg, kakopak proti Čaganki, tam ga je še dovolj. Med vožnjo sva pa vsaj desetkrat slišala o podjetniku iz Črnomlja, ki je doma hranil trupla in jih potem po več skupaj vozil v krematorij, pa svojci so menda prazne žare pokopavali. Kar je vse skupaj malo lovsko ali pa vsaj prenapihnjeno, če mene vprašate, saj krematorij ni kar tam ena ustanova, v katero pripelješ trupla pokojnikov, kadar se ti sprdne in kolikor jih pač imaš v kombiju in naročiš kremacijo. Vmes pa Mujotu, ki na knof za vžig pritiska, stisneš za špricar ali dva, da bo zamižal na eno oko … So se pa pogovori v najboljši bistriški gostilni seveda vrteli tudi v tej smeri, kar je razumljivo, Črnomelj je blizu, ljudje se poznajo, marsikdo je na hitro pomislil, kje je končala njegova teta Julči in ali je teta Fani res v žari v grobu, kamor so jo dali ne tako dolgo nazaj … Saj nekaj časa bo to še zanimivo, potem se bo izkazalo, da vse le ni bilo tako, kakor poročajo objektivni mediji, pa kaj drugega grozljivega in šokantnega se bo zgodilo in se bo pozornost preusmerila …
Moja se ni. Snega je še veliko na Poljanski gori, se pa že vidi, da prihaja pomlad, R5 je že pokukal iz snega! Sem celo uspel odbrcati toliko snega, da sem odprl vrata in zadevo poskusil kresniti, a iz kabine ne pali. Je baterija nekajkrat zavrtela zaganjalnik, potem pa crknila. Kar je normalno. Ne sme iti preveč zlahka. Saj dobri ljudje s hudimi traktorji ponujajo, da bi šli ponjo, a določene zadeve mora pravi možak narediti sam. No, le Alenka bo lahko pomagala, ki se ji bogo vozilce neizmerno smili …
