Videz

Matic, ki se kljub mladosti hitro vzpenja po lestvici in je po tanovem predsednik njihovega jamarskega kluba (ker starejši in izkušenejši pač vedo, kam se ne splača riniti), je postokal, kako težka je predsedniška. Res je, kako težko bo šele, ko bo predsednik cele tri dni, sem ga potolažil, potem je pa še postokal, da bo moral začeti donacije nabirati. Kar je najtežji del predsedniškega posla, če mene prašate in ker vem, kako težko je to in kako pomemben je prvi vtis, sem mu toplo položil na srce, naj si z brade prej obriše tisti vihravi mah, ki se mu je nabral v tednih, kar se nisva videla. Je takoj odgovoril, da si ga je obrisal, a je vmes seveda še malo eksperimentiral in si je adolfovske brčice pustil, da se ga je skoraj mati odpovedala, dokler ni poradiral še tistega. In sem se spomnil na svoja eksperimentiranja v mladosti. Sem si enkrat iz čistega dolgočasja pobril samo pol obraza, po vertikali, torej sem imel eno stran kosmato, drugo pa lepo obrito. Kolikor pomnim, mi je bilo v prvi gostilni še malo nerodno, ko si pa nekaj poguma popiješ, je pa kmalu okej. Se spomnim, da v drugi gostilni so ljudje sicer še vedno bulili, a ko sem vrnil pogled, so ga umaknili. Verjetno so si mislili, da s takšnim človekom se ni za hecati in so raje v tla pogledali … Pa enkrat, ko je izšel moj drugi roman, se mi zdi, so me v eno fensi druščino povabili, ko takšnih druščin še ni bilo ravno za vsakim vogalom. Članstvo v takšnih druščinah, kjer sedijo sami velepomembneži, nikoli ni škodilo, a ko sem odšel na sprejemni obred med tiste kravatarje v najbolj raztrganih kavbojkah, kar sem jih premogel in kavbojskih škornjih, se je celo moji predragi zmešalo. Začuda so me kljub mojemu videzu sprejeli medse, tako da sem jim moral napisati pismo, da član takšne druščine, ki hoče mene za člana, pa res nočem biti in so me potem menda soglasno brcnili v rit …

Fotke pa pri tem postu ni nobene, ker se je celo Matiček že naučil, katere svoje fotke mi lahko pošlje in katere rajši ne …