Vrnitev odpisane

Enkrat sem jo nenadoma zagledal. No, itak da sem jo enkrat zagledal, ker drugače pač ne bi mogel biti z njo. Ni šlo za ljubezen na prvi pogled, saj ni bila niti najlepša niti najmlajša. Pravzaprav, roko na srce, leta so se ji kar poznala, pa trdo delo, videlo se je, da ji v življenju ni bilo z rožicami postlano, čeprav je te znake poskušala skriti. A tapravi možak jih opazi, kakopak! Obledelo barvo je poskušala skriti z barvanjem kar doma, pa gube in gubice so bile tudi zelo nevešče skrite, obutev, jah, obutev, komaj še uporabna, blago rečeno! Tkanina je bila tudi stara in skoraj simpatično je bilo, kako ji je z majcenimi, cenenimi popravki in malenkostmi poskušala dati pridih modernosti. Pokazati, da je mlajša, da še zmore … Tudi poskočna ni bila več, kot je verjetno bila, čeprav tega pri njenih letih človek niti ne pričakuje več, a glas je imela še vedno prijeten. Ni šlo za ljubezen na prvi pogled, ko sem jo prvič zagledal, niti za zakon iz strasti ali poželenja, tega v najinih letih ni več. Saj tudi jaz nisem bil ravno nekaj, pravi ulov ali kaj, kar bi si vsaka želela. Kadil sem, kar je pomenilo, da bo tudi ona smrdela po cigaretah, a roko na srce, tudi ona je občasno kadila! Prvi dotik ni bil nič posebnega, spomnim se, da sem hotel kar umakniti roko, ko sem se jo prvič dotaknil, bila je lepljiva in vlažna. kot bi se jo dotikalo že nešteto rok. Se spomnim, da sem si na skrivaj potem obrisal roko z osvežilnim robčkom, a kakor rečeno, nekako sva vedela, da sva si namenjena. Vedel sem, kaj lahko od nje zahtevam in kaj mi bo dala, vedela je, kaj bom od nje zahteval in poskušala mi je to dati po svojih najboljših močeh. To je bil pravzaprav zakon iz koristoljubja. Ali bi počasi ovenela, dokler je ne bi odpeljali na kraj zadnjega počivališča ali pa gre z mano in poskusi še enkrat. Saj to, če mene vprašate, niti ni bila težka odločitev. Ne zanjo, ne zame! Jaz sem potreboval ravno eno takšno, malce starejšo, rahlo odsluženo, ki je še vedno uporabna, nima pa preveč snubcev, ona je potrebovala kogar koli. Dobesedno. Alternativa je bila namreč kruta. In je šla z mano. Brez težav. Saj verjetno ji zelo zelo grozno z mano ni bilo, lahko bi naletela še na večjega idiota od mene, ampak tepel je nisem pa nikoli. Niti brcal ne. Naj še tako razmišljam, se mi zdi, da ji niti slabe besede nikoli nisem namenil. Dobro, tudi dobre ji nisem, kolikor se spomnim, a zagotovo je vedela, da sem zadovoljen z njo, četudi ji tega nisem povedal. Pa res je tudi, da z mano je delala, počitka ni bilo. No, je bil, itak da je bil, a ko je delala, ji nisem prizanašal. Sem jo teral, ko da je desetkrat mlajša. Nobenega usmiljenja ji nisem pokazal. Tle pa nisem poznal pardona – ali boš delala, delala na vso moč, ko se dela, ali pa boš šla! In se je trudila, to moram priznati, skorajda nobenih težav nisem imel z njo, kar je res, je res! Nekajkrat je bila muhasta, a sem ji takoj pokazal, da tega ne bom toleriral. Ko se je parkrat uprla, da jo preveč ženem, se mi ni nič smilila. Ja, saj ko zdaj pomislim, bi lahko bil bolj nežen, kaj pa vem, takrat sem ji dal pa takoj vedeti, da šale ne poznam. ko je zastokala, sem jo še bolj pritisnil. Ali boš delala ali pa crkni. Vem, morda se sliši kruto, morda celo je kruto, kaj pa vem, a takšen sem. Pa že prvi dan, ampak res prvi dan sem ji povedal, kako bo z nama. Da ne bo pardona! Lahko bi se zbunila že prvi dan, ko je videla, kakšno bo življenje z mano, pa se ni. Je stisnila zobe in zdržala. Pa ni bila navajena, njen prejšnji jo je veliko bolj ujčkal in pazil. Pri meni pa ni bilo tata mata, ali je bilo po moje ali pa … Ma, evo, nimam se kaj pritoževat! Dobra je bila, ene slabe besede ne morem reči o njej. Ampak res! Vse tiste malenkosti, ki so me pri njej včasih spravile v slabo voljo, pa niti ne zares, niso omembe vredne. Če bi bil boljši človek, jih niti opazil ne bi. In ji včasih tudi kakšno nežnost pokazal, a ji nisem. Še celo gospodu Grahu se je enkrat zasmilila, pa tudi on ni ravno najnežnejši človek na tem svetu, meni se pa nikoli ni. Nikoli ji nisem pokazal ampak prav nobene nežnosti. Saj ne, da sem ponosen na to, ampak res mi je vseeno. Naj jih glancajo tisti, ki radi glancajo, naj jih razvajajo tisti, ki jih radi razvajajo, naj jim kupujejo stvari, tisti, ki imajo denar in jim radi kupujejo stvari. Jaz nisem tak. Kaj bi se delal finega. Kaj imava biti nežna eden do drugega, če je pa šlo za zakon iz koristoljubja?! To je bilo jasno od prvega dne! Evo, nič mi ni žal, res ne, da nisem bil z njo niti enkrat nežen ali da se mi niti enkrat ni zasmilila. Na šmerglam, alternativa je bila hujša. Če ne bi šla z mano, bi ji bilo še stokrat slabše …
Ampak, ja, takšne stvari nikoli ne trajajo. To mi je bilo jasno, še preden sem se ogrel zanjo. Da bo enkrat šla. Da ne bo mogla več. Vem, nisem najlažji človek na tem svetu. Vem, kaj hočem in z manj se ne zadovoljim. Če mi tega ne nudi, ma da gre. Tle ni nobene sentimentalnosti. Naj rože nosijo tisti, ki rože radi nosijo. Jaz jih ne nosim, žal.
Mi je bilo zadnjič jasno, da bo šel najin zakon kmalu po zlu. Sem jo teral, kakor ponavadi, čeprav je bila bolna in je ne bi smel, to sem vedel. Ma, to bi vedel totalni idiot! Priznam, sem tudi malo razmišljal, če bi malo popustil, ko sva bila nazadnje skupaj in se je nekaj puntala, da jo vročina daje in da ne zmore, sem celo enkrat vmes odnehal in ji vročino malce zbil z hladnimi obkladki, a ko sem potem kadil in si jo zamišljeno in nehote malce podrobneje ogledal, me je minilo. Ma, kaj ji mam za prizanašat, babi stari, al bo delala al naj pa crkne, sem se potem nenadoma odločil. Ko sem nenadoma doumel, da se iz aviona vidi, da se je doma barvala, da ima obutev obupno porazno, da je vsa že razbita in ponošena, lepljiva od drugih dotikov, da noben detajl, s katerim je poskušala skriti leta, teh ne more skriti temveč deluje prav groteskno in smešno. Žalostno, pravzaprav … Ja, vem, saj nisem slep ali neumen, že prej sem vse to videl, a dokler me je ubogala in delala, kakor sem hotel, me vse skupaj niti ni motilo, zdaj pa, zdaj … Kaj mene briga, če je bolna, če jo kuha vročina?! Je to moj problem?! Saj takšnih starih bab je še milijon!
Če bi se mene vprašalo, bi jo takrat, tistega dne, ko me je po nekaj letih prvič resno pustila na cedilu, odpeljal na pokopališče, a ker mi je res dobro služila in se ves čas trudila, sem jo vseeno odpeljal do zdravnika. Naj on pove, kaj bomo z njo. Je zdravnik odkimaval z glavo, da ne bo šlo, da so ji dnevi šteti. Kaj dnevi, ure! Ne, nič mi ni bilo hudo, kot rečeno, starih bab je kolikor hočeš. Enostavno sem dvignil roke in brez trohice obžalovanja začel iskati drugo. Staro babo, jasno! In čeprav jih je milijon, mi je ena takoj padla v oči. Ja, vem, neumno je starko zamenjat za starko, vsaka te bo pustila na cedilu slej ko prej, še raje prej, a nekaj dobrih let lahko vseeno imava. Če nisi čustven, če jo preveč ne razvajaš, je to dober zakon in tudi ko crkne, ni solz ali žalosti, enostavno poiščeš drugo. In sem jo našel, že naslednji dan, po slikah sodeč je bila kar dobro ohranjena, za še kar nekaj akcije in sem se prav žariti i paliti začel, ko je prišel hladen tuš. Hladen tuš se reče zato, ker ga ne pričakuješ in je neke vrste šok. Je bilo res, kot bi me kdo polil z mrzlo vodo. kaj mrzlo, ledeno! Je prasica stara neuporabna zlajhana, obtolčena, umazana, skorajda klinično mrtva poslala sms, da je pripravljena na nove avanture!
Nisem mogel verjeti in nekaj časa sploh nisem reagiral. Tisto drugo, ja, tisto drugo sem pa v hipu pozabil. Erekcija je v hipu izginila, občutki, ki so me že obhajali ob prvih akcijah z novo, so se v hipu razblinili ko milni mehurček na soncu …
Dobro, moram biti iskren in povedati, da mi ni direktno ona poslala sporočila, dr. Krevs ga je. Moja petka je zaribala, ko sem jo vozil brez vode, zvilo je glavo in kaj jaz vem kaj še vse in sem že naročil vleko na avtoodpad, pa je bilo prijatelju dolgčas in jo je malo popravljal in na koncu popravil. Mislim, ja, vozi se, rahlo zaribana, ropota ko traktor, ampak pelje. In mi gre sicer na živce, da pelje, a dokler bo vozila, jo bom teral. Kaj mi pa drugega ostane, vas prašam?! Tako brez čustev pa tudi jaz nisem, da bi bogico, ki še miga, kar živo zakopal …
Ja, v petek sem jo sprobal, je morala po snegu in blatu vse do bivaka pripeljati in je baba stara verjetno vedela, da je to test in je zgrizla celo pot. Kar verjeti nisem mogel. Sta potem še Srečko in Borivoj prišla in smo drvarnico naredili, da bodo drva za naslednjo zimo. Ker mi jamarji mislimo naprej, že na prihodnjo zimo. Dobro, malce se hecam, priznam, smo drvarnico mislili postaviti že za to zimo, pa nas je ko slovenske vremenoslovce in cestne delavce sneg presenetil. A ker bo Čaganka še kar nekaj let aktualna, tudi drvarnica ni nič prepozna …

 

2 thoughts to “Vrnitev odpisane”

  1. Hehehe, s to idejo si si zasluzu kofe pr men na soncnem vrtu. Obljubim, da ne bom na blog dal, da si bil pr men in sef sploh ne bo vedel torej! 🙂

  2. Ej, naslov te zgodbe bi pa lahko bil “petdeset odtenkov rdeče”.
    Sicer pa, kaj pa pričakovat od stare babnce z dvigalko na ponošeni obleki.

Comments are closed.