Danes smo imeli v Hinjah skupno vajo reševalci iz dveh reševalnih centrov. Dan je bil čudovit, jama tudi, bil je pa tudi že skrajni čas za vajo, saj so se vsem že krepko poznale zimske obloge. Mislim, zimske obloge predvsem v znanju, seveda, čeprav nas je bilo tudi nekaj možakov, ki nismo dovolili fotografiranja, ko smo se preoblačili … Ker nas je bilo dovolj, smo delali z dvema nosiloma in smo napravili izvlek ponesrečenca iz dveh smeri. Saj znanje seveda imamo, a smo pri manevrih vseeno morali malce več razmišljati, pa ni bilo sile, so bili šefi enkrat za spremembo dobre volje. Malo sumim, da na voljo vpliva tudi frizura, sta bila tako Dejan kakor Aleš frišno postrižena, čeprav pri Alešu sumim, da je bil bolj tiho zato, ker je bila tokrat med reševalkami tudi predraga mu soproga. Je bila v moji skupini in moram kar priznati, da sem ji z veseljem vpil komande, naj potegne ali naj potegne močneje, ker vem, da je prijatelj tudi zato zagotovo malce poškilil tudi v našo smer.
Kakor sem rekel, smo kar dobro delali, čeprav včasih počasneje, predvsem jaz, ki sem dobil za nabiti tri pritrdišča povsem iz osnovne smeri in sem se matral skoraj dve uri, preden sem končal. Ko sem končno splezal dol, da sem si malo noge prekrvavil in križ raztegnil, so pa že Ticota v nosila zavili. Tico je med reševalci skoraj zagotovo zmagovalec po naloženih zimskih oblogah in ga zagotovo ne bi dali v nosila, če si ne bi zjutraj skoraj odrezal prsta in potem za drugo rabo niti ni bil. Smo ga zapakirali kot poškodovanca z zlomljeno ključnico, ko sem se matral na manevru prepenjanja nosil prek odmika, mi je bilo pa malo žal, da se spodaj nismo dogovorili, da bi imel recimo tudi poškodbo ust in bi mu še lajerkosn povezali. Je Bole namreč vse tri vponke nosil obrnil z vratci gor in ko so nosila potovala proti meni, mi je z nasmeškom naročil, naj si malce podkombinezon razprem, da bo vroče ratalo. In je res vročina pritisnila, ko se skoraj pol ure zafrkavaš na vso moč in z vso močjo in na vse možne načine, ostali spodaj pa navijajo kakor kdo. Eni za nosila, drugi zame. Čeprav, proti koncu so vsi navijali zame, sem prepričan, ker vsakdo lahko gleda matranje živali le določen čas … Tico je moj manever preživel brez prevelikega stresa, prijatelj je pač odporen, potem smo kratko analizo napravili vsi skupaj (med analizo so ugotovili, da sem med vsemi edini jaz kadilec, sam mi ni bilo nič nerodno), nato smo pa lokacije zamenjali med ekipami in ponovili vajo še na njihovih manevrih. Smo končali še po sončku, vse pospravili, nato se pa k Andreju na golaž odpravili, kavice, peciva, čaj … Polnih trebuhov smo še malo pomodrovali, ko je šel sonček počasi pančat, smo se pa domov odpravili. Ko sem prišel spod prhe, preoblečen v sveže perilo, si natočil kofetek in malce sobotne časopise jel prelistavati, me je pa Anžičevo vprašanje našlo, kako nam gre. Da oni na Primorskem imajo nosila še v jami, da so štartali iz 300 m, da so pa že skoraj na 100 m. In sem se mu pošteno zlagal, da nam gre kar okej. Ker kdor zna, pač zna. Mislim, izbrati jamo za vajo …
