Zalivalček

Ko človek prihaja v leta in so povezave med ušesi ponekod že delno prekinjene, mimogrede povzroči kakšno nevšečnost. Tako sem zadnjič zaradi tistega strica Alzhajmerja, ki mi občasno skriva stvari v kabinetu, povzročil, da je novoodkrita jama čez noč spremenila ime. Dobro, v svojo obrambo moram povedati, da je tudi prvotno ime spremenila čez noč, a zaradi višje sile. Ko sta se Borivoj in Srečko odpravljala iz nove luknje, ki sta jo raziskovala (in tudi že poimenovala), sta imela blizu nje prometno nezgodo in sta jamo, ki seveda ni bila nič kriva, zato preimenovala v Karambolko. Ko sva se čez nekaj dni na tlako v isto jamo odpravila midva s Srečkom, sem seveda vedel, kako sta jo poimenovala, zvečer, ko sem kracal zapis akcije na blog, je pa stric Alzhajmer iz Nemčije na obisk prišel. Sem vedel, da je nekaj v zvezi s prometno nezgodo in sem razmišljal o Nesrečku, Krešku, Prometniku, Zabitku, Spičku, celo na Trkaja sem pomislil, na koncu pa se mi je najbolj slišalo Zaletalček. Ja, vem, lahko bi vprašal Srečka, a normalni ljudje, med katere spada tudi Srečko, ponavadi tam okoli 4. ure zjutraj spijo. Ko se je Srečko zbudil ter prebral zapis, je bogec samo v usodo vdano vzdihnil in ime jame na zapisniku še drugič spremenil …
Zakaj pišem o tem? Ker sva se danes odpravila v Zalivalčka in sem skoraj prepričan, da Zalivalček ni Zalivalček temveč nekaj drugega, pa se pri bogu ne morem spomniti, kaj. Gre za jamo tik ob gozdni cesti, katero so gozdarji »zavarovali« tako, da so na vhod nabili betonsko cev in zdaj se vsa voda s ceste zliva v luknjo. Trenutno je globoka kakšnih 60 metrov, gre pa še naprej, samo kaj dosti globlje nisva pokukala, kajti v jami naju je zalivalo do nezavesti! Sneg se namreč pospešeno topi in na delovišču se nisva imela kam skriti. Srečko je tolkel in širil in se je vsaj malo ogrel, jaz sem pa malo stran kofe kuhal in bolj ko ne miroval, me je pa vsaj plamen malo grel. Ponavadi Srečko naredi pavzo in kofe skupaj spijeva, tokrat je ni, ker je vedel, da se bo po pavzi do kože premočen težko spet k delu spravil, zato sem svoj kofe kar sam pil. In se mi najprej sploh čudno ni zdelo, kako to, da tisti majceni kofe žulim ob treh čikih, sem šele kasneje pogruntal, da mi je v skodelico sproti krepko voda kapljala in je bil kofe vse bolj in bolj voden …
Sva po švoh treh urah tlake kar zaključila, ker sva bila res popolnoma mokra in se odpravila na sonček. Je kar prijal, moram priznati, čeprav so bile napovedane plohe, ki pa naju zagotovo ne bi motile, saj bolj mokra sploh ne bi mogla biti, morda le bolj čista. Ob avtu sva se preoblačila, enkrat vmes je Srečko ukazal, naj se ne obračam, ker si bo še gatke preoblekel. Pri prepovedih je seveda tako, da človeka še bolj žuli pokukati. Sem se hotel kar obrniti, kljub nevarnosti, da bom kakšne komplekse potem nabil, a ko je Srečko pojasnil, da je zunaj mrzlo in da je ves premražen in da je nastopil skrčitveni efekt, se potem nisem obrnil.
Ker je bil še dan in ker ponavadi ves dan zruživa in bi bilo nenavadno, če bi tako zgodaj domov prišla, sva se ustavila še pri enem dihalniku, tudi ob cesti. Vhod v jamo je bila za pest široka odprtina in preden je Srečko vzel težko mehanizacijo v roke, je naprej poskusil na žgance odmakniti veliko skalo z vrha. Skala se je premaknila za kakšen centimeter, kaj več pa ne, zato je prijatelj zelo hitro odnehal, preden je v roke vzel macolo, sem pa zelo suvereno pripomnil, da jaz bi jo pa morda lahko odmaknil. Ponavadi se na moje širokoustenje kaj dosti ne ozira in začne kar mlatiti, tokrat sem bil pa očitno preveč lovski in se je privoščljivo umaknil. Da naj izvolim poskusiti. In sem potem tisto skalo umaknil, seveda, ker toliko ponosa kot imam velik gobec pa tudi imam, čeprav ni veliko manjkalo, da bi nekaj v hlače pritisnil, nekaj bi mi pa iz hrbtenice kmalu ven vrglo! Potem se je Srečko vrgel na širjenje, jaz sem pa spet kuhalni pribor ven izvlekel in še blejsko juho skuhal. Hm, zdaj, ko pišem, sem prvič pomislil, da morda pa sploh nisem jamar temveč jamarka?!
Sva tudi tisti vhod razširila, da bomo šli naslednjič kar dol, pojedla blejsko juho, potem pa pospravila in pičila do najboljše bistriške gostilne. Kjer je čisto malo manjkalo, pa ne bi kofetov in špricarčkov dobila, ker je bila gazdarica nezadovoljna z zadnjim zapisom na blogu. Da sem pa zadnjič res neumnosti pisal in ji prav dan uničil. Sem ji povedal, da je splošna resnica ta, da če ženska ponoči ni nataknjena, je pa čez dan in da temu ne morem biti jaz kriv, kar je izvabilo prvi rahel nasmešek, nato sem še dodal, da na mojem blogu še svoj živi dan ni mogla prebrati nič pametnega in da tudi tisti zapis torej ne more preveč izstopati (čeprav, če sem iskren, ne vem, kateri), s čimer se je načeloma strinjala, je pa prosila, če bi se bolj osredotočil recimo na gospoda Graha, da ji je to bolj hecno. Sem ji takoj obljubil, saj gospod Grah je razumevajoč človek, ampak kofe sem pa dobil šele potem, ko sem ji iz kavne usedline v njeni skodelici pošlogal, da morebiti pa bo kaj akcije, česar pri prvem pogledu nisem takoj opazil in priznal, da sem morebiti prvič narobe prebral! No, saj morda je bila pa to že druga kava, kaj pa vem, saj veste, leta in spomin ne gredo najbolje skupaj …

S sestro in mladički odhajamo na smučanje na Roglo in si upam o vsem tem razpredati, saj se v enem tednu marsikaj pozabi in odpusti!