Home > Razno > Čar jamarstva

Čar jamarstva

22. aprila 2015

Lagal bi, če ne bi priznal, da se včasih, ko prebijemo kakšno trdovratno ožino ali prekopljemo težaven podor, ne počutim kot Indiana Jones. No, morda ne ravno kot Indiana Jones, kdo se ga sploh še spomni, vsekakor pa kot raziskovalec še neraziskanega. Saj je dober občutek, res, ampak, roko na srce, resnica je kar daleč od tega. Marko Z. je nekoč, ko sem mu pred spustom v podzemlje poslal fotko in je bil lep, sončen, skoraj kičast pomladni dan v iz zime prebujajočem se gozdu, odgovoril, da to je pravzaprav čar jamarstva, da se na takšen dan podaš v temo, mraz, blato in vodo in se matraš ko žvau v upanju, da bo jama dala. In ko potem kje globoko pod zemljo čepiš ves premražen in moker in blaten in utrujen, obtolčen, lačen in naveličan in čakaš, da boš prišel na vrsto za razbijanje ter se s tem malce pogrel, dojameš, da v jamarstvu največ časa posvetiš prav temu. Čmurjenju v kakšni dvoranici, zavit v astro folijo. Tega nejamarji ne vidijo in prav nič raziskovalno vzburljivo ni. Ampak, okej, pod zemljo si, raziskuješ, garaš, napreduješ, odkrivaš. Kot jamarju ti to vzame največ časa. Ja, že, že, pa tudi ne. Ko sem danes pri očetu na vrtu pral opremo in sem jo kar pral in pral in ni bilo konca, sonce je pa že kar pospešeno izginjalo proti obzorju, sem dojel, da kot jamar največ časa porabiš za pranje opreme. No, če raziskuješ Čaganko, kakopak. Ampak, ja, saj mi je mali enkrat vmes prinesel sladoled. Sem ga spil, ker sem mu rekel, naj ga kar na mizi pusti, da samo še pas operem in se ga bom lotil, ampak na pasu je toliko železja, da kar traja in traja, preden vse očistiš. Pa saj je bil tudi tekoč čisto dober. Okus jogurta. Pa oprema je spet čista, da jo grem lahko v petek zasrat v Čaganko …

20150420_171554_S 20150420_175846_S 20150420_180721_S

Comments are closed.