Dopust

Načrt je bil dober, vremenska napoved tudi, a kakor se vedno rado zgodi, se stvari zelo hitro spremenijo, ponavadi ne na boljše. Z Bojanom sva se v petek enkrat pozno ponoči pripeljala prav do bivaka in sem bil nadvse vesel, da se mu avto nič ne smili in ni bilo potrebno tistih nekaj sto metrov pešačiti po temnem gozdu. Pa ne zaradi medvedov, naj bo to kristalno jasno, bolj zaradi robe, ki bi jo morala drugače znositi na hrbtih … Sva zakurila in kofe scmarila, z malico sva pa želela počakati na Maksija, ki se je do Čaganke pripeljal malce za nama, torej že po polnoči in ker se njemu avto pa smili, je parkiral kar na makadamski cesti, nekaj sto metrov od bivaka in sporočil, da bo prespal kar v avtu. Da je vajen in da je udobno in da ima v njem vse, kar potrebuje ter da se vidimo zjutraj. Itak da medvedi, ki bi lahko čakali v zasedi na tistih nekaj sto metrih poti, niso imeli nič pri tem, za njegovo odločitev so bili relevantni le argumenti, ki nama jih je nanizal. Sva potem narezala salamo in povečerjala, pa še en kofe spila, nekako sva se skoraj brez besed odločila, da mu bova dala čas, da zaspi in ga šele potem obiskala. Sva se prav zabavala z načrti, kako se bova najavila, najbolj posrečena se nama je nato zdela ideja, da bi samo glasno dihala in sopla okoli Maksijeve potujoče postelje. A potem tega nisva izvedla, pa ne zato, ker je bila noč jasna in svetla, s polno luno, niti zato ne, ker bi se recimo medvedov bala, ki počasi prihajajo iz brlogov, zaležani, lačni in tečni do boga po dolgi zimi, temveč le zato, ker se je meni do konca zamašil nos, kašelj pa me je napadal že v minutnih intervalih, Bojanu je pa med žvečenjem okusne salame oteklo pol lica zaradi zoba, ki bi ga moral dati izpuliti že pred enim mesecem, pa se je odločil, da ga bo še malo uporabljal. Sva se kar v posteljo spravila in sva Maksija pozdravila šele malo pred osmo zjutraj, ko je končno priskakljal do bivaka, kmalu za njim pa so prišli še Klemi, Anži, Andrej in Tom. Ker z Bojanovim zobobolom in mojim vse hujšim prehladom ni bilo nič boljše, sva se odločila, da bova ostala kot zunanja ekipa na površju, ostali pa so se zapodili v Čaganko. Sva jim malo zavidala, se je videlo na najinih facah, a ko je kakšnih deset minut po tem, ko so izginili v temino, začelo deževati, je tudi najina fovšija počasi izginila. Tom in Andrej sta se odpravila na dno sedemdesetmetrce, kjer sta preopremila prehod čez jezero, v katerem smo vedno zajemali vodo v škornje, da nam ni bilo preveč lepo potem na dnu jame, Maksi, Anži in Klemi so se pa na trenutno dno odpravili. Z Bojanom sva drva nabirala in ogenj zakurila za pečenice v žerjavici, ki so bile pečene prav v trenutku, ko sta na površje prisvinjala Andrej in Tom. Na srečo Tom mesa ne konzumira, Andrej je pa dobro malical kar v jami, zato je za naju, ki sva bila kar utrujena od vsega dela na površju, ostalo več. In so bile sočne in okusne, da ni za povedati! Sta prijatelja odšla domov, midva sva se pa spet dela lotila v bivaku pa še par kofetov sva vmes scmarila. V bistvu je bilo najino glavno delo poslušati pri jamskem telefonu, kdaj se bo ekipa z dna javila, kar pa nisva počela najbolj uspešno, saj se prijatelji niso nič oglasili. Očitno se je ali telefon pokvaril ali pa žica kje vmes prekinila, tako da že zdaj vem, da bom na prvomajskem taboru pri Čaganki telefonist, bom iskal napako! Sva računala, da naj bi na delovišče prišli okoli enih, potem naj bi kakšnih pet ur delali, pa še kakšnih pet ur potem ven rinili, zato sva se okoli sedmih zvečer, ko naju je že vse bolelo od dela v bivaku, oblekla (jap, preveč sva kurila in sva, da sva sploh preživela peklenske razmere, paradirala samo v gatah) in se odpeljala do najboljše bistriške gostilne. Tam so nam postregli z nadvse okusnim mesom tistega strička, ki so ga pred tisočletji kot prvega v nebesa poklicali, z na tanko naribanimi žeblji in njegovimi ravno prav v trdo kuhanimi solzami je bilo prav okusno. Še malo krvi tistega strička sva popila, ki je tisti strici v kiklah in smešnih kapah niso preveč z vodo razredčili, potem sva se pa kar nazaj odpravila. In sva ravno prav prišla, ker so prijatelji okoli pol enajstih zvečer ven prisvinjali. Zadovoljni z akcijo, jama gre, v naslednji akciji bomo že globlje in naprej, tokrat se jim je žal zlomil sveder in en akumulator je zatajil. Najbolj vesel in nasmejan je bil Maksi, kar se mi je čudno zdelo, saj je imel na sebi največjo prasico, a ko sem začel stvari ven jemati iz nje, sem ugotovil, da je nosil tri prazne transportke, ki so ostale od kakšne prejšnje akcije na dnu …
Nekaj po polnoči smo se domov odpravili, zadovoljni, tudi midva z Bojanom, ki sva si privoščila samo podaljšan dopust. Ki zna biti tudi nadvse naporen, sva bila soglasna …

2 thoughts to “Dopust”

Comments are closed.