Jamarka z metlo

Katja je sporočila, da bo ona pripeljala Ticota, Bojana in Maksa, a sem kar vedel, da to ne bo šlo. So se v Ljubljani, kjer so se dobili, presedli v Bojanov voz, tako so bili samo trije prestrašeni, če bi vozila Katja, bi bili štirje. Do Novega mesta je šlo vse po načrtih, od tu naprej pa menda več ne, je bilo preveč kofe postankov. Kar absolutno ne drži, saj smo se v Čaganko spustili okoli petih, po načrtih naj bi se pa ob štirih. Dobro, kdo bi morda zacepidlačil, da je bila ura pet petinpetdeset, a to je pa res že iskanje dlake v jajcu! Do Akustičnega smo šli skupaj, turistično, da si je Katja še lepote jame lahko ogledala, tam sta pa Bojan in Tico preopremljala, ostali smo se pa v Južni rov na tlako podali. Z Maksom sva bila kar pridna, sva celo uspela par metrov naprej priti, tako zavzeto sva nabijala, po urici ali dveh naju je pa kofe premamil. Menda nama ga je Bojan celo na delovišče hotel prinesti, a si je nekje na sredini premislil, da če ni reševanje, torej službeno, da on v takšne ozke podorne pizdarije ne bo rinil! Z Maksom sva ob kofetu še pomalicala in moram priznati, da sem bil prav presenečen, koliko posušenega zašinka lahko poje vegetarijanec, če je lačen … Gor nam je šlo prav olimpijsko, ob dveh zjutraj smo bili že pod zvezdami, ob treh zjutraj smo pa že golaž z makaroni jedli. Tudi vegetarijanec Maks ga je jedel, njegov se je od naših razlikoval le po tem, da si je v svojo porcijo narezal še peteršilj … Potem smo še malo počvekali in je bila ura že čez štiri, ko sva se s Ticotom na podstrešje spravila, da so imeli gostje potrebno zasebnost v bivaku. A nisem še niti dobro zatisnil očesa, ko so gostje spodaj že veselico udarili. Katja, ki je bolj sramežljiva in pazi, kaj govori pred mano, da tega potem ne bo naslednji dan na blogu brala, se je otresla sramežljivosti in je regljala, kot da je na motor priklopljena. Kar me morda še ne bi motilo, a nisem razumel niti besedice, ker je govorila v svoji koroščini. To je pa moteče, ko se nehote poskušaš truditi razumeti in se vmes povsem razbudiš! Sem pogledal na telefon in še niti osem ni bila ura, zato sem seveda glasno protestiral in zahteval mir. Ki ga pa ni bilo, ker se je, kakor rečeno, sramežljivosti otresla in je imela veliko za povedati še za nazaj. Je vstala že malo pred šesto zjutraj in se kot prava jamarka takoj metle prijela (čeprav metle se takoj primejo tiste druge tete, ki z njo letajo po zraku) in bivak pospravila (saj je bolj majhna kišta, ni imela veliko posla!), vmes je pa Bojana zbudila in sta parkilometrski jutranji tek udarila, da nas normalne jamarje še bolj zgodaj ne bi iz postelje metala. Resno! Brez heca! Tekla sta po hosti, prostovoljno! Ni bil medved za njima ali kaj! Nazaj grede sta bogega mladega in še neizkušenega Maksa nahecala, da je ura že deset in je bogec vstal, midva s Ticotom pa potem tudi, ker v tistem ropotu ni bilo za spati. Sem par kofetov spil, Maksi je pa vmes zajtrk pripravil. Je malo kruha narezal in ene piškote odprl, pa pomarančo je menda olupil. Smo še opremo pospravili, potem smo se lahko pa le še k Alenki na kofe odpeljali, čeprav je sonce šele komaj dobro vzšlo! In sem bil doma že pred kosilom, čeprav sem dan prej doma povedal, da ni nobene šanse, da pridem na kosilo … In ker se je potem sobota vlekla kot ponedeljek, sem lahko še vso opremo opral, med kinkanjem nad potokom pa mi je edino zadovoljstvo nudilo vedenje, da Katja zdaj kakšne tri tedne ne bo mogla mini kiklice obleči, ji je Čaganka nogice podepilirala in obarvala v različne modrikaste barve …