Home > BlogXtreme > Jamarska reševalka

Jamarska reševalka

1. aprila 2015

Začetek je bil prav klasičen, čeprav so bili občutki nadvse olimpijski. S Srečkom sva spet pičila v Zalivalčka in čeprav so bile temperature skoraj poletne, gozd pa spokojen (če zanemarimo traktorsko ropotanje moje zaribane R5!) in pravljično lep, nama ni bilo prav nič žal, da sva se napotila v podzemlje. Srečko je prav na vodi čutil, da je pa to to, da bo po dolgih letih spet stometrca padla in je bil prav olimpijski, jaz pa malo manj. Najprej zato, ker mi svetilka na čeladi ni svetila (oziroma je svetila samo pomožna, desna ledica), ker v transportno vrečo nisem mogel spraviti vseh stvari (po dveh letih sem se odločil, da bom s sabo vzel srednjo transportko, ker je tavelika vedno na pol prazna) in so potem napol ven gledale, ker sem imel jamarski pas povsem razštelan in naj sem se še tako trudil, nisem našel pravega položaja čezritnemu traku in ko sem se ko princeska rihtal pri avtu, je Srečko nekaj časa potrpežljivo čakal, nato pa ugotovil, da sem podcenjevalno vzel B opremo in se kar podal v podzemlje. Sem mu kmalu sledil, a ker je svetilka na čeladi brlela z močjo ene ali dveh sveč, mi je šlo zelo počasi, saj me je že prvi udarec v komolec opomnil, da hitro pač ne gre v temi! Ko sem končno prikopal do Srečka, je ta že krepko poprijel za delo in ker so najine vloge zadnje čase že kar razdeljene, sem za delo brez odlašanja poprijel tudi jaz. On je ko pravi možak vrtal, tolkel, razbijal, preklinjal in širil v ožini, jaz sem pa meter ali dva višje v prostorni dvoranici najprej vzel telefon, prištimal muziko na ves glas, nato pa se v ritmu migajoč postavil k štedilniku (no, plinskemu kuhalniku) in nama scmaril liter močne kave. Pol sem jo že spil, ko si je Srečko odmor vzel, a zelo kratek, je takoj spet v ožino skočil z macolo v rokah, jaz sem pa zbral posodo in jo opral, nato pa juho pristavil. Ko se je kuhala, sem še vse od blata zamazane stvari iz transportne vreče opral, ko lih nisem imel kaj drugega početi, potem pa ko užaljena nevesta surlal na Srečka, ki je kar tolkel in razbijal in sploh ni hotel na kosilo priti, ki sem ga s takšnim trudom skuhal. Je bila juha že skoraj mrzla, ko je končno pribogal k piskru, medtem sem pa jaz v ožino skočil le toliko, da sem parkrat z macolo udaril po špici, da se je povsem zagozdila v razpoko v skali in je nisem mogel več ven spraviti. Sem se umaknil, da je Srečko zadevo za mano popravil, jaz sem pa piskre od kosila pomil. Ožina je končno popustila in sva se spustila kakšnih 16 m nižje, kjer se je zadeva spet zaprla, a je Srečko našel obvod in nadaljevanje in mi za kakšni dve uri izginil spred oči. Le občasno oddaljeno nabijanje macole sem slišal, ko je nazaj privriskal, je pa povedal, da smo že na najmanj 130 metrih globine. In da še kar gre, a da naj kar pospravim piskre in vse, ker da sva za ta dan končala. Sem pospravil, kaj sem pa hotel, zunaj bi me pa kmalu kap, ker je bilo še svetlo, čeprav sem bil prepričan, da naju bo pričakala debela tema. Pri Alenki v najboljši bistriški gostilni sva seveda obvezno zaustavila, da s štirimi kofeti in tremi špricarji (saj se ve, kdo je kaj pil, tudi tle so po možakarsko vloge razdeljene) proslaviva nove globine.
Domov grede se je pa spet stara zgodba ponovila. Ker sva bila utrujena in malce podhlajena od dolgega bivanja pod zemljo, sem v vozilu prikuril in je bilo prijetno toplo, ko se je pa cesta začela vzpenjati proti Gorjancem, je pa nenadoma začelo hladno pihati iz ventilatorja. Mi je bilo takojci jasno, da spet hlajenje motorja nagaja in sem kar pritisnil, da prideva vsaj na drugo, pravilno stran Gorjancev, pa četudi vozilce še drugič v enem mesecu zaribam, a se je starina Srečku zasmilila. Da naj zaustavim, da bova vodo v hladilnik natočila. Sem zaustavil, a sva v hladilnik natočila le dva decilitra vode, saj je več nisva imela. Sva jo porabila za kofete, juho in umivanje. Sem spet predlagal, da kar greva in zaribava, če bo sreča, na pravi strani Gorjancev, ko je Srečko, ki je brskal med svojimi stvarmi, zagledal plastenko s svojim cvičkom. A cviček bi tudi pomagal, je vprašal. Po krajšem razmisleku, da tekočina je pač tekočina, sva liter in pol cvička prelila v hladilnik, sedla v avto in pičila. V najhujšem hribu malo pred Semičem je iz ventilatorja spet začelo toplo pihati in sem že mislil, da sva iz tahudega ven in da cviček dobro opravlja delo, ko je v avtu nenadoma zadišalo po kuhanem vinu, motor pa je začel drastično izgubljati moč. Pa ropotalo je, ko da v hrib nažiga en ful hud kamion! Je šlo čedalje počasneje, dokler nisem moral prestaviti celo v prvo prestavo (pa tako hud hrib spet ni bil) in sva počasi lezla do turističnega postajališča in razgledne točke, kjer sva se odločila odnehati. Za nama se je kadil opojen alkoholni oblak, da sva se smejala ko pohana mačka in predvsem meni je bilo žal, da je bilo že pozno za kakšnega kolesarja na cesti. Bi bila ravno toliko hitrejša od njega, da bi vozila pred njim, potem bi pa opazovala, kdaj ga bi od pijanosti zabrisalo za cesto …
Na tistem turističnem postajališču, do katerega sva se privlekla z zadnjimi močmi in med grozljivim ropotanjem, sva potem sedla za lično mizico in pojedla še tistih par piškotov, kar sva jih še imela, ravno ko sva razmišljala, kaj nama je storiti, se je pa en tujec z velikim avtomobilom pripeljal in želel ustaviti pri nama. A ko naju je zagledal (predvsem Srečka z umazano jamarsko čelado na glavi), je kar na gas pritisnil. Ga verjetno kar naenkrat ni več lulat tiščalo …
Sva poklicala Srečkovo predrago zlato soprogo (ki ima sicer zgodaj zjutraj šiht, a bogpomagaj), naj gre s svojim čistim avtom z majhnim prtljažnikom pred mojo hišo iskat Srečkov malo manj čist avto z velikim prtljažnikom in pride po naju, potem smo poklicali Klemija, naj gre pred mojo hišo Srečkov avto zakurblat, ker z rezervnim ključem Srečkovi predragi soprogi ni uspelo ga oživiti, potem sva pa sedela tam na tisti klopici in se malo veselila zaradi nove stometrce in se malo jezila zaradi zaribanega vozila. Srečko je enkrat vmes zastokal, da škoda, ker je vse vino v motor stočil, da bi mu en deček prav prijal, a kuhanega vina ni hotel, da mu natočim iz kilerja, da takšnega ne pije. Ker sem vmes seveda že fotko poslal naokoli, s čim motor R5 hladiva, so začeli prihajati duhoviti odgovori, najboljši je bil spet od Marka Z., ki je ugotovil, da Francozi pijejo vino in ne cvička in da ni čudno, da je šel renault v maloro …
Okoli pol enajstih je prišla jamarska reševalka Srečkova predraga soproga, smo preložili robo in pičili domov. Doma sem pa še mojo predrago soprogo, ki je bila že v postelji, potolažil, da tisti deciliter vina, ki ga je spila pri večerji, ni bil preveč, da je bil res cel dan en avto pred hišo, zvečer, ko je nesla ven smeti, je bil pa drugi …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA 20150331_211610_S 20150331_213936_S

  1. 1. aprila 2015 at 21:14 | #1

    @ksenial
    To, da sem kar koli namerno preforsiral, je zagotovo le zlonamerno natolcevanje zavržene R5, ti povem! 🙂

  2. ksenial
    1. aprila 2015 at 13:11 | #2

    Če bi namesto cvička natočil frankinjo, bi avtoček potegnil kot za stavo, kajti frankinja je ta prava dolenjska pijača, cviček je pa le švoh vodica. Domnevam, da si avtoček nalašč preforsiral, da bi le novo ljubico (najbrž spet staro, zarjavelo, s 150 tavžent kilometrov prevoženih….) domov pripeljal.

  3. 1. aprila 2015 at 12:27 | #3

    @Uroš
    Se povsem strinjam, zato jo bo kar avtoodpad z one strani Gorjancev vzel! 🙂

  4. Uroš
    1. aprila 2015 at 07:51 | #4

    Si pa res ne zasluži bit dolenjski avto če ne gre na cviček 😉

Comments are closed.