Danes so tečajniki trenirali in osvajali nova znanja v Malisnici. Vreme lepo, želja po znanju dovolj velika, volja do plezanja močna. A kot pri vseh stvareh je tudi pri vrvni tehniki tako, da ko malce poštekaš vse skupaj, postane enostavno. Včasih še prehitro, ker potem pride do avtomatike, ko človek ne pazi na detajle. Sem jih kar pustil, da so delali, kakor so mislili da je prav, le na to sem pazil, da je bilo vse skupaj varno. In ko je potem Simon, ki ni dovolj dobro blokiral zavore, zdrsnil za kakšnih dvajset centimetrov, preden ga je ustavilo in je globoko zajel sapo, sem zadevo seveda takoj po šolmojstrsko izrabil. Da zato, ker zavore ni povsem pravilno blokiral, jo je pa v gatah potem potegnil. Pa se je mladenič samo nasmehnil in priznal, da bi v gate zavoro potegnil, če bi šlo še za kakšnih 30 cm dol …
No, ko so postali še bolj razigrani, sem jim pa še vozel na vrvi zavezal, da so se malo upočasnili in segreli. Ko smo končali in pospravljali opremo, je pa vprašanje prišlo, če bodo lahko šli tudi oni 1. maja na dno Čaganke malo delat. Seveda sem pritrdil, da ne samo da bodo lahko šli, celo nadvse veseli bomo njihove pomoči, le preden so z ritkami začeli ploskati, sem pojasnil, da govorim seveda o prvomajskem Čagankarjenju 2016 …
