Odločnost

Začel se je Proteus, tečaj za jamarje pripravnike reševalce. Smo se zapodili v Hinje in če pustimo ob strani, česa vse jaz nisem napravil, pa bi moral (in to potem predvsem od prezlatega Marka Z. neštetokrat dobil pod nos, kakopak upravičeno), je vse ostalo teklo kot po maslu. Inštruktorji so čisto čisto malo privoščljivo pokazali, kje in kakšen poligon naj postavimo, da sprejemni izpit za nove radbibilpripravnikJRS ne bo preenostaven in smo se zapodili po manevrih. Jaz sem seveda fasal najbolj zahtevnega, sem moral pripraviti kurišče za golaž in itak ni smel biti enostaven, kotel na trinožniku iz kolov, recimo, temveč smo pravi reševalski manever postavili, da smo ga lahko z reševalsko tehniko dvigali in spuščali. Odvisno od potrebe. In dvigalo in spuščalo se je kar pogosto, ker taprvi so golaž še kolikor toliko okej dobili, za drugo polovico bolj počasnih pa sem že kar krepko vodo dolival, saj sem kupil premalo konzerv. Tudi to sem kar nekajkrat dobil pod nos in spet upravičeno, kakopak! A najprej so tečajniki za pripravnika JRS morali narediti sprejemni izpit, poligon preplezati v največ dvakratniku časa, ki ga postavi nekdo od izbranih. Tokrat sem bil tisti izbrani jaz, ki sem že bolj star, da ni bil prevelih pritisk. Sem se v poligon zapodil nadvse suvereno, nekje na sredini pa sem že podkombinezon odpenjal, je nekdo močno zakuril. Vse skupaj sem prebrazdal v dvajsetih minutah, tečajniki, ki so si poligon ogledovali kar z nekakšnim strahospoštovanjem, čeprav so vsi dobri in izkušeni jamarji, so ga premagali v približno enakem času. Uroš si je vse dobro ogledal, kaj in kako počnejo, ko so vsi končali, pa se je zapodil še on in ker je videl, kje so najhujše cake, se jim je z lahkoto ognil in zadevo premagal v trinajstih minutah.  Sva ga z Markom Z. iskreno prepričevala, da je poligon premagal v odličnih triindvajsetih minutah, a je Uroš zvit in je štopal čas še na svojem telefonu! Potem smo potrenirali še pripravniki, ki bomo letos delali izpit za reševalca in sem lahko do konca crknil, ker si je Uroš udobno napravil plezalni pas, da ga ni nič tiščalo, zakurblal na telefonu igrico, vsake toliko pa le pogledal, kakšne neumnosti počnem. Roke sem imel do kolen, ko sem končal …

Pospravili smo še po sončku (skoraj ne smem pozabiti pohvaliti zlatega gospodarja Murčka, ki je skuhal kar tri piskre kave, tako da vsaj nekateri tečni nismo bili!), ko smo se preoblekli, smo pa še analizo udarili. Kot vedno. Tečajniki so bili navdušeni, najbolj jih je zanimalo, kdaj bo spet kakšen trening. Da je novega veliko in bo potrebno ponavljati, da se znanje utrdi. Na koncu jim je Walter, ki ima kot komandat vedno zadnjo besedo, povedal, da bo treningov, kolikor bodo želeli, da pa morajo najprej oni pokazati željo, voljo in odločnost. Da nekaj časa jih bomo sicer terali, a če želje in odločnosti ne bo, je ves naš trud zaman. Pa je eden od bodočih pripravnikov dvignil roko (z imeni tokrat ne bom, da Jurčku ne bo nerodno) in povedal, da je svoji predragi odločno razložil, da ga danes kljub njenemu rojstnemu dnevu ne bo doma. Smo kimali, da to pa je odločnost, ko je pa povedal, da je tudi datum poroke prestavil, ki sta ga določila ravno na dan, ko bodo izpiti, smo pa kar malo v tla gledali. Malo mislim, da tudi med inštruktorji ni prav veliko tako zelo odločnih …