Danes mi je prijateljica čestitala za dan knjige. Sem bil kar malo presenečen, nekako mislim, da je čestitka bolj na mestu za bralce. No, pa saj bralec sem tudi. Ne več v tolikšni meri kot včasih, a vseeno verjetno nadpovprečen. Sem pa bil danes vseeno tudi v vlogi pisatelja. V Ljubljani naj bi bral iz Očkovega kotička. Dosada, bolj sem užival potem ob pivu s prijateljem Vladekom, da sva polovila minuli čas. Je pa težko, ko vsake tri minute kdo do njega stopi in se malo pomeni … No, pa saj pri meni itak ni nič novega, le jame, jame, jame … In mi po telefonu potem prijatelj razlaga, kako mora po službi nujno še na rekreacijo, tek in kolesarjenje, da pozabi na stresne zadeve iz službe. In mi potem ni bilo čisto nič jasno. Človek ima torej dve polnočasni obveznosti. Službo, nato pa še rekreacijo, da na službo pozabi. In se ne ve, kera je bolj naporna. Nisem kaj dosti razmišljal, ko sem mu podal po mojem mnenju izvrsten predlog. Naj naredi kot jaz. Pusti naj službo, pa tudi rekreacije potem ne bo potreboval. In bo lahko ležal pred televizorjem in grickal čips, ali pa se bo rekreiral kot jaz iz čistega veselja! Je rekel, da bo razmislil, ampak menda potrebuje denar in mojega predloga ne bo upošteval …
