Analogno

Prvomajsko Čagankarjenje naj bi se po načrtu začelo v sredo, a ker ni bilo prijavljenih, saj so si pametni in izkušenejši našli pametnejše opravke kakor blatariti skoraj pol kilometra pod zemljo, smo sestavili dve ekipi in se odločili pod zemljo spraviti šele v petek. A kakor se vedno rado zgodi, se vedno najde kakšen špilfrderber in tudi tokrat se je, kakopak. V torek me je poklical Bor in povedal, da se bo njegova ekipa v sredo pridružila naši ekipi, kaj jim bomo dali delati. Itak mi je telefon padel iz rok in čeprav sem mu razlagal, da se naši ekipi ne more pridružiti, ker je ni in da vremenoslovci napovedujejo vesoljni potop in da je itak brez veze dol rinit v takšnem, je car Bor malo pomolčal, pobrskal po mojem blogu in glasno prebral, da v last minute ponudbi od srede naprej vse vabimo na žur. In trmasto obmolknil. Jaz pa tudi, ker kakor sem že uvodoma povedal, pametni in izkušeni so si sami našli izgovor, zakaj ne priti, kako potem prepričati zlatega Bora, ki očitno spada v tisto drugo kategorijo, da nima smisla?! Sem celotno zadevo narisal še bolj črno in je celo on malo podvomil. Je rekel, da se bo posvetoval z njegovo ekipo (torej z Rokom in Amirjem) in sporočil. Sem si oddahnil, prepričan, da v njegovi ekipi bo zihr kakšen iz prve kategorije jamarjev, torej pameten in izkušen, a ko je ob enajstih zvečer poklical, da njegova ekipa bo kar šla v sredo, sem se vdal. Sem pomislil, da itak sem reševalec in da enkrat bomo morali tudi Čaganki nedolžnost v tem smislu vzeti in sem mu eno uro razlagal, kje bodo delali, kaj bodo delali, kje lahko zaidejo, na kaj morajo paziti in kdaj morajo ven priti. Je bil pozoren poslušalec, to mu moram priznati, vse, kar ga po mojem dolgem predavanju še zanimalo, pa je bilo, če je v zgornjem bivaku kaj hrane in če je v spodnjem bivaku kaj hrane. Res nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam. Ko je bil nazadnje pri nas leto nazaj in je povsem blaten in izmučen ven prišel in sem ga povprašal po vtisih, je med njegovim tipičnim nasmehom lahko izjavil le, da je že malo pozabil, kako huda je Čaganka … V sredo zelo zgodaj zjutraj ob desetih mi je poslal sporočilo, da gredo pod zemljo in me čisto zares ni skrbelo, ker sem bil prepričan, da bodo dol le orng malico udarili in tam nekje do enajste zvečer ven prikobacali, po polnoči pa sem že na deset minut preverjal, ali moj telefon ima signal. Ter s svojo zaskrbljenostjo okužil še Ticota, da sva se v četrtek okoli enih zjutraj odločila, da če se do treh zjutraj ne javijo, moram gor pogledat, kaj ma to Borova ekipa za en žur, da jih še ni. In mi ni bila več nič smešna možnost, da bo Čaganka izgubila nedolžnost kar se nesreče tiče! A ko sem si ravno pogrizel zadnji noht še na nogi, je telefon le zazvonil, da so zunaj. Potem je zreferiral, kaj so jedli gor in kaj so jedli dol, mimogrede pa še povedal, da so v Kalahariju prebili rov. In sem na rit padel ter zahteval detajle, pa je povedal le, da “dol ni lih šrok”, da več pa zjutraj, ko si v bivaku malo odpočijejo. Ob pivu ali dveh! Res je poklical in povedal, kakšen biblijski mater so doživljali in kakšno dvorano so odkrili in da gre še naprej, da smo bili Anži, Klemi in jaz prav neučakani, ko smo se popoldne z vso opremo in hrano zapodili k bivaku. Anži je s sabo vzel še svojo Urško (ker ima avto,da ni rabil peš hodit), Tico je pa ob dveh zjutraj z letališča pripeljal Yurija, Rusa, ki živi in dela na Švedskem in je bil že lani na našem Čagankarjenju. V petek zjutraj smo počakali še Mihata in prva ekipa se je kar v jamo spravila, Tico, Yuri in jaz pa smo jim sledili kakšno švoh uro kasneje, ker smo vmes še par stopenj z novimi vrvmi preopremili ter telefonsko žico popravili. Največ težav sem imel, da sem ruskega prijatelja prepričal, da je v svojo transportko spravil še štiri debele in težke sveče za v spodnji bivak, ker je mislil, da ga hecam, da takšne analogne opreme v drugih, svetovnih jamah, ne uporabljajo več! Yuri se je kmalu naučil slovensko in je po vsakem pritrdišču veselo zavpil, da je frej, malce pred trenutnim dnom sva se pa s Ticotom tudi par ruskih kletvic naučila. V tabor na -450 smo prišli šele okrog petih popoldne, v bivaku ni bilo nikogar, vsi so bili po svojih deloviščih. S Ticotom sva skuhala ogromno kave (in jo tudi sama požrla) ter potem pristavila še makaronflajš iz vrečke. Ko je bil skuhan, so pa garači prilezli z delovišč. Dobro, makaronflajš je bil bolj juha z mletim mesom in makaroni, ker je Tico v lonec vlil preveč vode, kriv sem bil pa seveda jaz, ki sem mu rekel, naj kar vso zlije, a teknil je vseeno prav vsem. Med jedjo so fantje povedali, kaj je naredila Borova ekipa. So se zrinili v takšno ožino, da je še našim suhcem vroče ratvalo, ko jih je firbec gnal v novo dvorano, da so morali celo čelade sneti, tako ozko je bilo, v nekem delu ozkocevaste stopnje pa so se po hrbtih z nogami naprej zadrsali po cevi navzdol, ker pa se je ta potem obrnila navzgor, so morali stegnjene noge potem nekako uviti navzgor in se po centimetrih prebiti v dvorano. Ki je res impresivna in dih jemajoča, tudi netopirji so v njej, a so potem najprej tri ure širili dohod Borove ekipe, preden so se spravili v nadaljevanje. Anži in Klemen sta širila v meandru navzdol in jima je tudi zelo dobro šlo od rok, s Ticotom sva pa potem posode pospravila in vodo pritrogala iz južnega dela Kalaharija, pobrala izpraznjene baterije in robo, ki je prijatelji niso več potrebovali in okoli osmih zvečer pičila proti površju. Nama je šlo počasi, leta pa to, predvsem moja, sta naju dokaj kmalu Miha in Anži prehitela, ki sta ven pokukala okoli enih zjutraj, midva s Ticotom sva jima pa brez energije počasi sledila. No, povsem brez energije nisva bila, saj sva se kakšnih sto višinskih metrov prepirala, ali je prav, da smo v skoraj dva kilometra Čagankinih rovov nabili kakšnih šest železnih stopnic, ki nam pomagajo premagati kakšno kratko zahtevno stopnjo. Jaz sem zagovarjal idejo, da bi jih nabili še par, Tico je bil pa sarkastičen, da zakaj bi jih nabili samo še par, da kar celo jamo s štengami opremimo pa bo. Proti vrhu res nisem imel več energije za prepir in sem lahko samo še vprašanje scmaril, ali je na tistih stopnjah s stopnico uporabil vrv ali stopnico in je mirno priznal, da stopnico, da tako načelen pa spet ni in sva s prepirom zaključila, nadaljevala pa potem na dnu druge stopnje z novim. Sva zbirala moč in voljo in energijo za zadnji dvig in drug drugega spodbujala, da zdaj sva pa skoraj zunaj, samo še dva brezenca in res sem kar nekako z novo močjo začel plezati, a ko sem nekje na sredini ugotovil, da sta obe brezni skupaj globoki skoraj 50 metrov, kar pomeni skoraj desetino globine jame, kar me je spet malo zabremzalo, je prijatelj spodaj znorel, da kaj se imam z matematiko ukvarjati, naj raje plezam! Ven sva pokukala ob štirih zjutraj in preden sem se vsaj za silo umil in nakofetkal in nakadil, je bil že dan, ko sem zaprl oči v sobotno jutro. A jih še nisem dobro niti zaprl, ko so v bivak že vdrli veseli letošnji tečajniki Miha, Žiga, Simon in Grdin. Miha z vrečko domačih jajc in vprašanjem, če mi jajčka speče in ker je bil res tako vesel in pozitiven, me je jutranja togota povsem obšla in sem mu predlagal, naj mi jih raje samo poboža. Grdin je kofe scmaril, da sem lahko dokončno oči odprl, ko sem umešana jajčka pojedel so pa že prvi obiskovalci Čagankarskega dneva odprtih vrat prišli. Alenka jih je šest pripeljala, privoščljivo, ker ona je vedela, kaj jih čaka, pa še Jaklič je prišel in Jasna. In je bilo takojci veselo ko v mravljišču. Tečajniki so se dve stopnji spustili, odprtodneve obiskovalce pa smo spustili le prvo stopnjo. In prav vsi so bili zadovoljni in navdušeni! Pa še kar hitro so odšli, da smo se lahko spravili k urejanju bivaka in stranišča (Tico in Andrej sta z linolejem polepšala sekret!), prišel je pa tudi sam predsednik našega jamarskega kluba in nam prinesel pivo in pecivo. No, hotel je, a je vse skupaj doma pozabil, kar še ne bi bilo tako hudo, huje je bilo, da je tudi hrano za psa, ki ga je pripeljal s sabo, pozabil! Ob treh popoldne sta Klemen in Yuri, ki sta prespala v jami in dopoldne še garala, sporočila, da bosta počasi ven krenila, mi smo pa Jasni pomagali pasulj na ognju skuhati. Ko je bil pripravljen, nam je nadvse teknil. Vmes je prva dama jamarskega kluba poklicala in ker je gor slab signal, smo predsedniku predlagali, naj telefon odloži in se z njo pogovarja prek zvočnika. Jo je prepričeval, naj k nam pride, da imamo odličen pasulj. Je vprašala, kako ve, da je odličen, če ga je jedel in ko ji je navdušen prikimal, je bogica predsednikova samo glasno zastokala. Ter obljubila, da pride, čeprav verjetno največ zato, da bo hrano za psa pripeljala. Okoli pol devetih sta iz jame pokukala Klemi in Yuri, navdušena, ker jama gre in bo nadaljevanje verjetno prebito že v naslednji akciji, ko smo drugo rundo pasulja jedli, se je pa še prva dama z dodatnimi dobrotami pripeljala. Za nas in za hišnega ljubljenčka. Ki ni mogel čakati in je ravno z jezikom pomival plastične krožnike. In smo takojci izvedeli, kdo bo tudi na kavču v drugi sobi poleg predsednika spal … Nas je potem ob polni luni dvigovalo s klopi ob ognju do zgodnjih jutranjih ur, navsezgodaj pa je Jasna odpeljala Yurija na letalo (z navdušeno obljubo, da naslednje leto spet pride, ker če takoj avionsko karto za naslednji prvi maj kupi, sploh ni tako draga!), še prej pa k njej domov pod tuš. Za opremo v Yurijevem nahrbtniku, po kateri bi znali brskati radovedni letališki cariniki, pa ni imela rešitve … In, ja, Yuri je pred odhodom priznal, da so sveče v bivaku odlična ideja, da sta s Klemijem večerjala ob soju sveč, se ob soju sveč pred spanjem še pogovarjala, da so ju tudi grele, med spanjem sta pa samo eno pustila prižgano. Da analogna tehnologija torej še vedno rula!
Andrej, Tico, Klemi in jaz smo v nedeljo še pospravili vse skupaj in ob dvanajstih že kofetkali na sončni terasi najboljše bistriške gostile. Pa na srečo je malo pihalo, tako da z vonjem nismo motili drugih gostov …