Bližajo se izpiti za jamarske reševalce in seveda pospešeno treniramo, da vzbudimo znanje, speče globoko zimsko spanje. Zjutraj je scalo, kot da je še vedno uscana Zofka, zato smo lokacijo vaje mimogrede prestavili v Kranj, v veliko skladišče. Res je bilo veliko, kajti reševalcev in tečajnikov, potrebnih osvežitve znanja, je bilo za cel kamion, na srečo pa je bilo dovolj tudi inštruktorjev. Najbolj vesel od vseh je bil Aleš, saj je samo pri meni dobil za celo spominsko kartico fotografij za bodoče generacije reševalcev, kako se stvari ne smejo početi. Saj bi napisal, da sem nalašče delal napake, le da bi Aleša razveselil, a kaj, ko temu še sam ne bi verjel … Da je naše znanje res malce upešano, je še najbolj plastično dokazal sam presvetli vodja, ki naj bi ga s štrika rešil Urbi, ki kar ni in ni mogel spustiti lojter. In lojtre prav nikjer v naših reševalnih manevrih niso omenjene kot reševalski rekvizit, a ker so bile pač tam in ker ni najbolj zaupal nadebudnemu tečajniku, se vodja JRS res ni mogel odlimati od njih!
Največ zabave sta doživela Maks in Uroš, ki sta me nadzorovala pri manevru protiteže prek vozla, ki je dokaj zahteven manever in se mi je globoko skoncentriranemu zdelo, da vse delam prav in da bi se moral za nagrado najmanj po hrbtu potrepljati, a če ne bi bil tako zelo skoncentriran na svoje početje, bi zagotovo moral opaziti njuna kot pečeni mački režeča se obraza! Kar bi mi povedalo, da vsega pa verjetno le ne delam prav, a izdajalskih znakov seveda nisem opazil, dokler nisem začel z manevrom, pa še tedaj nisem opazil, da ne spuščam nosil temveč sebe, vpetega v napačno vponko. Prijatelja sta se krohotala, da iz lastnih napak se nabolj naučimo, Aleš je bil pa bogi tako šokiran, da je celo fotografirati pozabil!
Smo vsi vse potrenirali, pa še bomo morali, na analizi pa prostodušno priznali, da je bila zima očitno dolga. Pa saj bo pred izpitom še najmanj ena vaja, menda bomo polovili pomanjkljivo znanje. Malce pred zaključkom akcije se nam je pridružil še lepši del reševalcev (skoraj ves ženski del in Marko Z.), opečen od sonca, saj so kakor pomagali Anžiču voziti se po Bohinjskem jezeru. Jap, vsak mora nositi svoj križ …
Da nisem zamerljiv, sem pa dokazal, ko sem Urošu kombi zaustavil tako, da je moral izstopiti v veliko lužo. Saj morajo tudi potapljači občasno potrenirati, tisto v Indoneziji je bil bolj turizem, če mene vprašate …
