Home > BlogXtreme > Maksi ima pisana jajčka

Maksi ima pisana jajčka

24. maja 2015

Danes smo imeli vajo v neznani jami. Kar pomeni, da reševalci zjutraj dobimo poziv in šele takrat izvemo, kam gremo in kakšna je nesreča. Ker je bil napovedan vesoljni potop, smo bili skoraj prepričani, da bomo trenirali nekje v hangarju, pod streho, primerno zahtevnosti vaje se je nabralo prek 50 jamarskih reševalcev. Kar pomeni, da imamo dobro in močno službo, pa čeprav le zaradi nevednosti! Komandanti pa ne bi bili komandanti, če nas kljub vsemu ne bi presenetili in so nas poslali v jamo, ki ob dežju zaliva od vrha do tal. Ko smo pri Železnikih začeli gristi v hrib, smo kar grizli in grizli proti Ratitovcu, tako močno smo se vzpenjali, da smo zapustili mejo listavcev, na vsakih pet minut smo morali pa pritisk v ušesih izenačevati kakor potapljači! Pa nas to ni motilo, bolj nas je skrbel pogled na s snegom na sveže pobeljene vršace in strah, da bomo kakšno uro še pešačili z vso opremo! Pa so reševalni kombiji kar v redu, le enkrat ali dvakrat sem moral vklopiti bosanski 4X4, torej vse iz kombija nagnati ven porivat! Ko smo se razdelili v skupine, oblekli in zadolžili opremo, je scalo kot iz škafa, mrzlo je bilo pa kot sredi zime! V bazi pri v vhodu v jamo je v jamo odhajajoče reševalce popisoval Tico, ki je bil prav žalosten, ker je dobil gosposko službo in ni mogel v jamo. In menda je točil krokodilje solze vse dotlej, dokler ni čez kakšnih 11 ur opazil, kakšni smo hodili iz jame!

Marko Z., zlati moj prijatelj, se je krohotal na vsa usta, ko je slišal, da sem v tretji skupini in mi prav vzpodbudno čestital, da bom v breznu, kjer najbolj zaliva. A se sekirati ni imelo smisla, smo kar dol pičili in vsak na svoje delovišče, le vmes smo enkrat zabremzali in pofirbcali, ko je ena ekipa iz vzporednega brezna vlekla mrtveca. Rečeno nam je bilo, da se je v globini 300 m poškodovala jamarka, vmes je pa po telefonu prišla informacija, da je v vzorednem breznu tudi truplo samomorilca. Ki ga moramo prav tako oskrbeti in spraviti iz jame. Seveda, jasno, zakaj bi bilo enostavno, če lahko ob slapovih ledene vode, ki nam je tekla za vrat, še malo zakompliciramo, ker kaj pa je nam poškodovano jamarko spraviti iz globine 300 m?! Okej, tisto lutko, težko kot cent, smo spravili ven, če bi šlo za pravega mrtveca, bi bili verjetno bolj spoštljivi, vsekakor pa ne bi sedeli na njem, ko smo čakali, da se pot v globino spet sprosti! Manever, na katerem sva bila z Robijem, niti ni bil preveč zahteven, le voda je bila moteča, še bolj moteč je bil pa Jereb, ki so ga namontirali eno stopnjo višje. Ker sem bil prepričan, da bo vaja v hangarju, nisem vzel nič s sabo in torej tudi v jamo ne, Jereb je pa pameten in izkušen star maček in je dol seveda pritrogal kofeavtomat! Je vpil dol proti meni, da bo popizdil, da se ves trese, ker je preveč kave spil, kot bi ne bil dovolj omamen vonj, ki sem ga tu in tam ujel v nosnice!

Sotrpini, ki so nosila s poškodovanko že spravili čez svoje dele, so se popolnoma mokri odpravili proti površini, malo pred nosili je pa prisvinjal še Maksi. Ki je car, tle ni kaj, a kaj, ko je z jamarji, ki so že hodili ven z dna, prišla tudi informacija, da so šli vsi dol, razen Maksija, ki se je zataknil v ožini malo nad dnom. In ko sem ga opazoval vsega premočenega, ampak res premočenega do kože, kako se je kobacal na polico k meni, se mi kar malo zasmilil in sem si prav rekel, da ga nimam kaj za zafrkavat, da človek je pač dal vse od sebe! A ko se mi je, ko je prišel do mene, nasmehnil, se seveda nisem mogel upreti in sem ga vprašal, kako mu je šlo skozi ožino. Itak je vedel, da vem, itak je vedel, da že vsi vemo, saj smo jamarji hujši ko stare tračarice, a je samo malo zabentil in suvereno povedal, da Maks ma jajca. Sem mu pritrdil, da verjetno jih ima res, če se tak možat v ožinico zarine in da se je verjetno prav zaradi jajc zataknil, a je potem malo pobrskal po prasici in dokazal, da jih ima res. Pisane. Je ven privlekel neka čokoladna jajčka, verjetno še od novega leta, kaj pa vem, a nisem gledal na rok trajanja, sem dva podarjena kar požrl, so pasala poleg kavice s Petrola. Vsaj to sem imel, da sem lažje zdržal Jerebovo drkanje (saj bi lahko šel do njega gor, a bi moral plezati po največjem slapu, tako zelo si pa kave pa res nisem želel!), a je še nisem dobro požrl, ko so nosila prišla do mojega odseka. Sem že zadnjič ugotavljal, da adrenalina ni več, sem že prevečkrat sodeloval na vajah očitno, tokrat je bilo ne preveč enostavno pa predvsem zaradi otežene komunikacije. Je šumeča voda preglasila vsako komando, a nekako smo se vseeno sporazumevali in Matejo v nosilih varno in nepoškodovano predali Jerebovi ekipi. Potem smo pospravili robo in počasi pičili proti izhodu. A nosila so počasna, zato smo se morali velikokrat ustaviti in počakati, šele nekje skoraj pri izhodu pa smo se lahko spravili v bivak. V bivaku je dosti topleje, ko se je noter zrinila še Tjaša in sva se naslonila drug na drugega, je bilo pa že skoraj vroče. Ampak res. In sem res iskreno predlagal tudi drugim dečkom, naj se po dva in dva malo stisnejo, da jim bo takojci boljše, a so raje trpeli …

Zunaj nas je pričakal velik kres, ob katerem smo se pogreli in posušili, potem pa smo se okoli desetih zvečer končno spravili v kombije in odpičili v gostilno na zasluženo toplo hrano. Vmes smo še analizo naredili, kakor vedno, da bomo naslednjič še boljši, na koncu smo pa še nove hlače zadolžili. So takšne frajerske, svetlordeče, in seveda je Marko Z. prvi ugotovil, da so nekateri v njih videti kakor geji, ostali pa kakor obične pederčine. A saj smo jamarji, bodo kmalu usrane in bo bolje …

Domov sem prijahal ob dveh zjutraj, pa nisem bil tazaden!

Comments are closed.