Živali naj ne bi jedle hrane, pripravljene in začinjene za ljudi, vsekakor pa naj bi se jih ne hranilo za mizo, ko jemo kosilo. In tega se poskušamo držati, a naša Mika, ki je zagotovo stara več ko petnajst let, ne obupa! Najprej skoči na nezaseden stol ob meni in malo teži, potem si verjetno misli, da sem na levo uho malo gluh in poskusi še z desne strani, za vsak slučaj, če sem morda gluh tudi na desno uho pa še malo potrka s krempljem. In ko nič ne dobi in si verjetno misli, da sem čisto navadna stara škrta pizda, ki ne deli hrane, poskusi pa še pri srednjem sinu, prav tako z obeh strani. Pa s krempljem tudi malce poudari svojo prisotnost in željo. In verjetno, ko mene za mizo več ni, od otrok kakšen grižljaj tudi dobi, saj si drugače njenega najmanj petnajstletnega vztrajanja ne morem razlagati drugače. Mislim, po petnajstih letih menda potegne tudi najbolj retardiranim! No, njenemu Tikcu verjetno ne bi, a on je izjema in itak samo še v legendi živi …
