Ni majhna

Založba Miš, za katero sem prevedel roman Ukulele jam bosanskega avtorja Alena Meškovića, živečega na Danskem, je zaštartala svoj tradicionalni festival Bralnice pod slamnikom. Eden glavnih gostov je bil Alen, kar je pomenilo, da sva se podala na turnejo po Sloveniji. Saj v Sloveniji je bil že večkrat, med drugim je o njej seveda vedel tudi to, da je majhna. A ko smo danes zjutraj imela prvi nastop v Novi Gorici, naslednjega v Tolminu, zadnjega pa v Radovljici, je svoje mnenje o majhnosti Slovenije spremenil. Tudi vicev o tem, da če v Ljubljani odpreš dežnik in v Portorožu nekomu oko iztakneš, ni bilo več. Pa na začetku, ko smo se iz Tolmina čez hribe zapodili proti Škofji loki in Radovljici, je skozi okno še ves navdušen fotografiral zasnežene vršace naših gora in dejansko občudoval ovinkasto cesto, kajti zadnjih dvajset let živi na Danskem, ki je ravna kot miza, prav takšne pa ima tudi ceste. Potegnjene z ravnilom. Seveda je zaradi nevajenosti kmalu prenehal občudovati cesto in naravo in se bolj posvetil preučevanju papirnate vrečke, a je bil na koncu z obiskom vseeno zadovoljen. Kako tudi ne, saj so nas povsod pričakali navdušeni srednješolci, ki so knjigo dejansko prebrali. Torej tisti, ki na literarno srečanje niso prišli pod prisilo. In v vsaki knjižniici jih je bilo več kot 100. Se je počutil kot zvezdnik, ko je odgovarjal na vprašanja in se na koncu fotografiral (predvsem) z dijakinjami ter dajal avtograme. No, v Domžalah ga je navdušenje nad dajanjem avtogramov tudi malce minilo, a šele tam nekje po štiridesetem podpisu! Pa ves čas je bil tudi lačen, saj je moral dati toliko intervjujev za različne medije, da je ponavadi kosilo zamudil. A spet, ga to ni preveč motilo, končno je lahko prijatelju glasbeniku poslal nekaj fotografij. Sta se pred časom prepirala, komu je boljše, pisateljem ali glasbenikom in se nista mogla povsem zediniti, na zadnji glasbenikov argument, da glasbeniki imajo pa oboževalke pa ni preveč prepričljivo odvrnil, da jim imajo pisatelji tudi, ker knjižničarke na Danskem skoraj praviloma ne nosijo mini kril! A zdaj je prišel na svoj račun in tisti glasbenik je zagotovo zardeval od zavisti!

Na prvem literarnem srečanju smo se še malo lovili, ker so bili dijaki prepričani, da bodo razumeli bosansko, Alen pa je bil prepričan, da razume slovensko, a sem moral krepko pomagati, da smo se razumeli, včasih je vse skupaj zavilo tudi v angleščino. Kar pa v bistvu ni nikogar čisto zares motilo, ker smo se čisto zadovoljivo razumeli in so dogodki kar prehitro minevali …

Ko smo se danes poslovili, je priznal, da bo Slovenijo pogrešal in da zares ni majhna! Da se v njej pisatelj počuti velik. Kar je verjetno res, a to seveda velja le za dobre pisatelje. In Alen to vsekakor je! Dokončuje pa že drugo knjigo, kar pomeni, da se bomo vsekakor kmalu spet srečali …