Home > Razno > Ročki

Ročki

5. maja 2015

Menda čez sedem let vse prav pride in pri jamarskem bivaku pri Čaganki se je nabralo kar nekaj uporabnih stvari, ki smo jih imeli novomeški jamarji zakopane na podstrešjih in v garažah. A določene stvari pridejo prav tudi prej, kar je dokazal naš Andrej. Je ves vesel prišel na tabor in mi že od daleč kazal neke kovinske žičke, da jih je za poljski sekret prinesel. Ker se podarjenemu konju načeloma nikoli ne gleda v zobe, sem veselo prikimal, čeprav se mi je zdelo, da nosilca za toaletni papir pa res ne potrebujemo. Potem smo par obiskovalcev v jamo spustili, preopremili še drugo stopnjo v Čaganki in letošnje tečajnike malo gnali, ko so vsi odšli, se je Andrej pa k delu spravil. Je po lestvah splezal na podstrešje, kjer so kakor skupna ležišča, če nas obišče večje število jamarjev, da bo zadevo zgoraj namontiral. In čeprav se podarjenemu konju ne gleda v zobe, kakor sem že omenil, sem vseeno izrazil nejevero. Da kaj zabogamilega potrebujemo nosilec za toaletni papir na podstrešju, kjer so skupna ležišča, edina odprtina v tleh je pa strešno okno bivaka, kamor načeloma nihče naj ne bi sral, saj spodaj tudi spijo ljudje, še največkrat jaz. In sva se malo vlekla in pulila, saj se sploh nisva razumela, sva namreč govorila o dveh stvareh. Andrej namreč ni prinesel nosilcev za toaletni papir temveč ročki. Za na vrata na podstrešje, da se jih bo lažje zaprlo z notranje strani. In mi je bilo vse jasno in sem ga tokrat pohvalil iskreno, pa tudi ko je še eno ročko montiral pa na straniščna vrata, sem ga pohvalil. Dokaj iskreno, res. Ker če bi ravno recimo tiščal v tisti majhni kamrici in bi mimo medved prišel, bi lahko tudi vrata potem od znotraj tiščal, kakal bi pa tudi zagotovo lažje, pa še hlače bi že bile dol …

No, ob ognju se je potem pohvalil, kako je do ročk prišel. Nista ležali nekje sedem let in čakali na novo priložnost, temveč sta bili na novem pekaču, ki ga je njegova predraga kupila za peko. A je bila zadeva prevelika za v pečico, kar je pomenilo le dve možni rešitvi – ali kupiti večjo pečico ali pa nazaj v mesto v trgovino pekač zamenjati za manjšega. Praktični Andrej pa je seveda takojci še tretjo možnost našel – da če obe ročici odšravfa in v luknje nete zabije, bo pekač ravno pravšnji za v pečico. Soproga je bila po krajšem premisleku za, verjetno pa ji ni povedal, za kaj bo uporabil ročice, ki jih je odstranil …

Smo se v soboto potem spravili v spalke in je Andrej lahko zadevo takoj sprobal in je bil nadvse zadovoljen, še Tico, ki je tudi na podstrešju spal, je moral poskusiti. Seveda je parkrat preveril tudi ponoči, kako ročica deluje, kolikokrat se pa ne ve, ker se Tico zagotovo ni vsakokrat zbudil. Ko je pa spet poropotalo navsezgodaj zjutraj, tik pred sončnim vzhodom in je Tico odprl oči, misleč, da Andrej spet testira ročico, bi ga pa kmalu kap. Je namreč zagledal jamarskega kolega, ki se je, klečeč,  nemo klanjal. Po muslimansko. Sicer ni bil povsem prepričan, ali je obrnjen pravilno proti Meki, a dvoma ni bilo nobenega. Saj to v bistvu ni bilo nič narobe, Tico je bil le presenečen, ker ni poznal prijateljeve verske usmerjenosti. In je že hotel zapreti oči, da ga ne bi motil pri molitvi, ko je opazil, da Andrej v bistvu previdno in tiho, da ne bi zbudil spečih kolegov, zvija napihljivo blazino in iz nje sproti stiska zrak. In je Tico potem oči spet zaprl še bolj pomirjen. A ne za dolgo, ker ko je malo zatem sonce vzšlo, kar je za vse normalne ljudi znamenje, da je treba vstati, je Andrej zagrabil macolo in še malo kamenja nadrobil okoli bivaka …

Comments are closed.