Home > BlogXtreme > Še ne da

Še ne da

11. maja 2015

Ker naj bi šli v jamo v soboto zgodaj zjutraj, sem se do bivaka odpeljal že v petek zvečer. Nujen postanek na švoh špricarju pri Lenki v najboljši bistriški gostilni, okoli polnoči pa potem v hosto. Alenka me je pospremila do avta in ravno tedaj je nekje v bližini sova zahukala in je seveda videla, kako sem našpičil ušesa. Me je potolažila, da je to samo sova, da je pa tudi res, da ta vedno spremlja medveda in izdaja njegov položaj. Sem vedel, da me za nos vleče, a sem vseeno hitro stopil do avta, potem pa v bivaku klel, na kako poceni fore padam, ko je tam okoli ves čas ena sova glasno najedala, jaz sem pa v domišljiji še tri medvede z njo si slikal in si nisem upal niti špricarja spiti, da ne bi rabil potem iz bivaka ven hodit odtakat!
Klemi in Anži sta prišla še pred osmo in v bistvu mi je bilo žal, da sem se javil, da grem z njima na akcijo, ker sta bila še pred kofetom že v opremi in silila v jamo, jaz pa še očesa nisem dobro odprl! A ker se je realno obljubljalo, da bo Čaganka končno popustila in dovolila prek 500 m v globino, niti nisem imel izbire. Firbec je bil premočan. Sem požrl tisti kofe in se spravil v opremo, vmes sta pa 100 m štrika za preopremljanje zatlačila v mojo prasico. Res je, da sta imela onadva pa vrtalnik in baterije, ampak kurca mlada maratone tečeta in kolesarita in oba skupaj nimata toliko let kot jaz. Posledično je šlo dol bolj počasi kakor sta navajena, je pa zato Klemi na poti dol lahko končno en kamin pregledal, ki ga prej nikoli ni imel časa. In imamo zdaj spet eno potencialno delovišče odprto … Nekje na 350 m globine smo se ločili, onadva sta odpičila ne delovišče, jaz sem pa počasi poškodovane štrike menjal. In mi je bilo kar okej, ko sem počasi dol lezel, vmes kakšnega pricinil, mimogrede kaj popravil, pa teža v prasici je bile čedalje manjša. V spodnji bivak na -450 sem prilezel prav nič utrujen. Sem prižgal svečo, skuhal oreng kofe, ga spil dve tretjini sam, tretjino pa za Klemija pustil, potem sem malo musko s telefona poslušal in kadil, spil še Klemijev kofe, nato se pa končno napotil na delovišče v meander. Pravzaprav sem se kar z radovednostjo spravil v rov, ker edino tam v vsej Čaganki še nisem bil, ta je nekako že od vsega začetka Klemijev peskovnik. V bistvu sem čakal, da ga pregrize, ker če bi šel prej, bi moral garat! Sem se rinil skozi res ozek in neskončno dolg stopnjast tunel (nazaj grede smo namerili, da so ga zgrizli že 37 m!) in ob vsakem metru vse bolj občudoval prijatelja. Koliko dela, koliko ur, žuljev, švica, trme in volje! Sem končno prišel do Anžija, ki je bil kljub vodi v škornjih nadvse dobre volje. Se mi je hecno zdelo, zakaj človek za delovišče v vodi obuje povsem razbite in preluknjane škornje, a ga to očitno ni preveč motilo, saj se je skala očitno dobro lomila in sta bila oba vesela kakor šolarčka. Celo kamenje sta si metala v luže ter tako špricala drug drugega, kakor da ne bi bili skoraj pol kilometra pod zemljo! Sem prišel ravno pravi trenutek, ko sta ravno dovolj razširila prehod v dvoranico z jezercem, ki je končno dovolila trem osebam naenkrat biti na istem mestu! Celo par metrov naprej smo se lahko premaknili, do tam, kjer je voda izdolbla oster ovinek, se kar na prosto spustili par metrov nižje v novo stopnjo in tako še nekajkrat, da je že resno zadišalo po 500 metrih globine! V eni od stopenj je Klemen mene spustil naprej, da prvi pošnjofam in ko sem se zguzil po majcenem slapu meter ali dva nižje in stopil do nekaj metrov oddaljenega okljuka, kjer je voda spet naredila stopnjico, je bilo nadaljevanje preozko za moje možato telo. Klemen je potem splezal višje v meandru in pokukal še tam, če bo kaj lažje, a je kmalu prišel nazaj kar malo nejevoljen. Da zlahka pač ne bo šlo, čeprav še vedno gre in je še vedno nadvse obetavno.
Smo se domenili, da se sam spokam v bivak in skuham kosilo, onadva pa bosta do konca pokurila elektriko v vrtalniku, da bosta lažje gor nosila in se mi nato pridružila. Sem kar pohitel ven, priznam, ker sem na obisk k njima odšel brez čikov! Za spremembo sem dal tokrat v lonec manj vode, pripravil pa sem makarone v sirovi in smetanovi omaki s špinačo. Mah, da se ne delam preveč pametnega, dve vrečki sem v krop stresel. Že med pokušanjem sem pojedel pol svoje porcije hrustljavih makaronov, drugi del porcije sem pa skuhal, ravno ko sem pojedel, sta pa garača prišla. Sem se malo pred sedmo oblekel in počasi odpeketal proti površju, da naspidiranih prijateljev ne bom zadrževal, a še nisem prišel iz novih delov, ko sta me že dohitela, pa sta skoraj eno uro za mano štartala. To je tko, ko se mladinci kurčijo, kdo je močnejši in potegnejo, star stric potem pa najebe! V bivaku v Severnem rovu sem ju spustil naprej, v sedemdesetmetrci sem si pa privoščil čik, malo vode in čokoladico in potem počasi odsvinjal za njima. Ampak res počasi, ker se mi je razkopal pantin (to je plezalni pripomoček za na nogo, za nejamarje) in sem se potem veselo odrival z levico, ki sem jo imel v stopni zanki, za katero sem se pa nekje na sredini spomnil, da je že tako zjebana, da jo le še tri nitke skupaj držijo in sem se potem gor vlekel bolj na roke in so me v drugi stopnji krči v rokah kaznovali, ker ne skrbim dovolj za opremo. No, saj skrbim, samo menjam jo dovolj pogosto ne! Torej sem prišel ven krepko za prijateljema okoli polnoči, začelo je krepko deževati. In ker med šumenjem dežja verjetno medved ne sliši dobro, da umazan jamar kolovrati iz jame proti bivaku in ga lahko presenetiš, sem si dal duška in zapel nekaj pesmi na vso moč in na vse grlo, s kovinsko jamarsko opremo namesto ritem sekcije sem pa ritem tolkel. Saj mi je bilo malo nerodno, priznam, ker peti ne znam, a sem si mislil, da je bolje iz sebe budalo narediti kakor pameten v medvedu končati in očitno je pomagalo, ker sem še živ. Mlada prijateljčka sta odpeketala domov, čeprav sem bil prepričan, da jima ne bo uspelo in bo Klemijev avtomobilček potonil že v prvi luži, če bosta preživela pot domov pa tudi nisem vedel, ker sta za mizo v bivaku oba že spala!
Sam sem bolj pameten (ali pa len, kakor se vzame) in sem se odločil še eno noč prespati gor. Sem si skuhal še en kofe in potem za mizo bral Messnerjevo knjigo do štirih zjutraj. Je bilo prav romantično, bi zagotovo rekla Katja. Zunaj je lilo kot iz škafa, v bivaku pa lepo prijetno, knjiga, kavica, čikci, sveča. In je bilo kičasto, priznam, dokler okrog štirih zjutraj nisem vstal, da bi se v posteljo spravil. In sem mislil, da bom kar tam za mizo umrl, tako me je vse zabolelo! Sem se spomnil tistega vica o polizistu, ki je prišel do šefa, da je nekaj z njim zelo narobe, ker kamor koli na telesu pritisne s prstom, ga vse boli za popizdit in ga je šef nemudoma k zdravniku poslal, čez nekaj časa se pa polizist vrne z mavcem na prstu, ki ga je imel zlomljenega! Vse me je bolelo, čeprav prsta nisem imel zlomljenega. In ko sem potem v postelji stokal in iskal položaj, v katerem me ne bi preveč bolelo, romantike ni bilo več!
Sem vstal v prečudovit sončen dan že on pol desetih, pokofetkal, pospravil in odpičil (z vmesnim kofetom pri Lenki) domov. Ter pri očetu v potoku še pred kosilom opral opremo, čeprav sem mislil, da mi bo še križ ven vrglo, ko sem opremo v garažo metal, se je pa mojster Stibro na hiter kofetek ustavil. In ko je opazoval mojo predrago, kako je perilo obešala in kosilo kuhala in mi vmes še jagode s smetano prinesla, se mu je prav zasmilila in jo je kar vprašal, kako tako delovna in pridna trpi takšnega kakor jaz, ki zašvicam edino ko grem na suho srat, kar koli pač že to pomeni. Sem protestiral, da 461 m Čaganke tudi ni mačji kašelj in da sem še nekaj ur nazaj krepko švical, pa nisem na suho sral, a me je samo zavrnil, da to pač ni delo. Saj tudi sranje na suho ni, sem prepričan, a res nisem imel energije za prepir. Po kosilu, ko sem ob časopisih in kavici še malce D vitamina lovil, se je oglasil pa še Tomaž. Mi je prinesel sekirico, ki jo je zadnjič Jaklič pri bivaku vzel, da jo nabrusi. Je nekaj šepal in stokal in sem seveda vprašal, kaj mu je hudega, da stokam lahko le jaz, ki sem bil v Čaganki. Pa je obvezano nogo pokazal in najprej mene v rit poslal, potem pa še Jakliča. Da je sekirico nabrusil kot katano (to je neke vrste samurajski meč, za nejamarje) in ko je nahrbtnik vzel iz prtljažnika, je sekirica padla na njegovo nogo, seveda je vmes pretrgala nahrbtnik, ob padcu pa še gojzar in nogavico. Da je bila tako krvava, da jo je kar proč zabrisal, pravzaprav obe, noga se bo pa menda do naslednje jamarske akcije zacelila. In da naj sekirico prislonim ob bivak, potem pa kar od daleč mečem polena nanjo, da je res tako ostra, da se bodo trske kar same delale. In verjetno bo res treba, mislim, pripraviti drva za naslednjo zimo, Čaganka se kar še ne vda …

Comments are closed.