Home > Razno > Špaga

Špaga

20. maja 2015

Ko se na kofetu dobimo trije prijatelji, vsi z letnico rojstva, ki je že nekje na sredini v zgodovinskem učbeniku, je debata seveda nadvse predvidljiva. Kdo je umrl od znancev, kdo je bolan, ločen, kdo ima novo punco, ki bi mu lahko bila hčerka, kaj koga boli, kaj pravi zdravnik, katere tablete redno ješ in podobno! Čisto malo seveda pretiravam, ker menda še nisi star, ko za zajtrk poješ več hrane kakor tablet. Oziroma, dokler ne zadolžiš tiste škatlice za tablete, na kateri so predalčki z dnevi v tednu in urami, si menda še dober …

No, mi trije nismo padli v povsem predvidljivo debato, to pa zato, ker sem enega prijatelja na kavico pripeljal jaz. Sam že en mesec ne more voziti, pa še vsaj dva meseca ne bo. Je na berglah. Je barval ograjo na balkonu z lestev in seveda so lestve zdrsnile in si je zlomil peto. Ter dobil milijon vijakov v kosti in stopiti ne bo mogel par mesecev na operirano peto. Najprej smo ugotovili, da je mišica meče uplahnila ko dojka petdesetletnice že po nekaj dneh in je nazorno z njo malce pomahedral, potem je pa seveda takojci vprašanje sledilo, kako ga je sploh soproga pustila delati tako nevarno delo, pri katerem se lahko poškoduješ, če nima več prepovedi. In je povedal, da sta naredila izjemo in da je izrecno dovoljenje dobil. Je bil kar nekaj časa pod embargom, saj sem ga enkrat z urgence domov pripeljal, ko si je s pločevino sodčka, v katerem je bil katran in ga je poskusil olupiti kar s kleščami, skoraj odrezal mišico na desni roki (smo si med srkanjem kave takojci seveda ogledali brazgotino). Sva na strehi njegovega skladišča luknje s katranom mašila in nama je prvi sodček katrana razneslo, saj nisva vedela, da ga moraš topiti oziroma segrevati počasi. Pustimo, da naju je sosed v gostilno poklical, da streha gori, ko je tista črna lepljiva pizdarija kapljala s strehe, ampak na koncu, ko sva zadevo že obvladala in utekočinila kar nekaj sodčkov, nama je zmanjkalo le za lonec stopljenega katrana, ki ga je hotel vzeti iz tistega prvega razjebanega sodčka. Potem mu je pa še nekdo rano s šnopcem polil. Njegovo ruljenje pred odhodom v bolnišnico ni bilo tako hudo kakor je bilo hudo potem razlagati zdravniku, ki mu je mišico šival, da nismo nažgani, da smo samo razkužili … Mu je soproga potem prepovedala delati na skladišču, da mora profesionalce najeti, saj ima denar, doma okoli bajte mu je pa dovolila, saj doma je varno, ne?! In je najel delavce, da so mu staro škarpo razbili in novo postavili, on je pa popoldne samo tavelike betonske bloke razbijal, da jih je lažje na deponijo odpeljal. Ker to pač ni nevarno in mu je bilo dovoljeno. A ko je spet enkrat zamahnil z macolo (pri tem malce počepneš), ga je v rito špiknila ena od tistih debelih zarjavelih palic za armiranje betona. Je najprej preveril tisto mehko zadevo med nogami, če je še cela in je bila, potem je pa prekinil s tlako, ker ga je itak malo peklo. Skočil je pod tuš, ko je bil že nag, se je odločil pa še odtočiti. In je stopil do školjke, mašinco nameril proti sredini in sprostil mišice, a namesto da bi iz pipice pritekla rumena tekočina, ga je zapeklo ko madona, iz pipice je pa kri pritekla. In je od šoka in bolečin izgubil zavest, njegova soproga, ki ga je našla vsega v krvi (pa na beli školjki rdeča kri še bolj pride do izraza!) ležečega v kopalnici, je pa menda tudi skoraj dušo spustila. Je prijatelj s tisto železno palico cevko za urin (torej sečevod) pritisnil ob kost in jo natrgal, menda je imel frdamano srečo, da ne lula v vrečko. Je dobil od tedaj tudi prepoved dela ob hiši, a ko je neko nedeljo na terasi pil kavo in na rostfraj ograji opazil nek moteč delček, ki ga bi bilo potrebno odpiliti, je to smatral kot delo v hiši in je skočil po električno rezilko. Menda je celo razmišljal o zaščitnih očalih, a ker je šlo res za malenkost, se je odločil, da ne bo še enkrat hodil v klet. In je kar zakurblal zadevo, a še preden je rekel keks, ga je že zapeklo in so leteli v zdravstveni dom. Tam so ugotovili, da je opilek pregloboko v očesu zagozden in so ga z napotnico napotili v bolnišnico, kjer so mu zadevo z vrtanjem staknili iz očesa, mu zadevo za 6 dni zaflikali in ga domov poslali s pridigo, da zaščitna očala niso samo za okras. Se je strinjal, a ko je naslednjo nedeljo končno snel prevezo in na terasi pil kavo, je opazil, da se tisti frdamani moteči delček na rostfraj ograji drži samo še iz obupa. In je skočil v klet po rezilko, na očala pa spet pozabil. A ker je šlo res za pol milimetra, je kar pritisnil, saj kaj če pa bit! A še preden je rekel keks, ga je že zapeklo in so leteli v zdravstveni dom. Tam so ugotovili, da je opilek pregloboko v očesu zagozden in so ga z napotnico napotili v bolnišnico, Kjer mu je ista zdravnica zadevo z vrtanjem staknila iz očesa, mu zadevo za 6 dni zaflikala in ga domov poslala s pridigo, da zaščitna očala niso samo za okras in grožnjo, da če še enkrat pride z isto poškodbo, bo poklicala policijo.

Potem so se dela ob in v hiši malce prekinila, do zdaj, ko je ograja poklicala k osvežitvi barve. Saj za denar mu ni, je za drugo polovico ograje z veseljem plačal mojstru 30 evrov, da jo je prebarval, ampak prijatelj moj res rad dela z rokami! Pa z rokami ni imel problemov, v eni je imel namreč barvo, v drugi pa čopič, zjebala ga je lestev, ki je zdrsnila. In smo imeli o čem govoriti danes torej na kavici.

Drugi prijatelj je ugotovil, da to so pa že leta, ko se nimamo več kaj hecat, da on je zadnjič, ko so otroci košarko nabijali v ulici, poskušal šmrkavcem pokazat, kako se igra in je nameraval zabiti koš, celo skočil je izredno visoko v zrak, a žoge potem ni zabil v obroč, ker ga je v kazalcu desne roke zapeklo, pekočina pa je potem počasi potovala po roki dol, prek tiste mehke stvari, ki jo imamo možaki med nogami, od tam naprej pa po levi nogi dol do mezinčka na prstu. Vmes se mu je pa v očeh bleščalo in sredi dneva je zvezde videl! Menda je potem tri tedne hodil zvit ko presta in se žogi izogiba ko hudič križa odtlej, pa zdravo živi, ne je mesa skoraj eno leto že, samo zdrave soke in vodo pije, kadil je pa samo zato, ker sem imel lih čike na mizi, drugače ne kadi več! Vsaj svojih ne …

Ampak najhuje je pa bilo, vsaj po mojem mnenju, ko je razlagal o letu starejšem bratu, ki si je gleženj pri fuzbalu zvil in je na berglah pristopicljal na teraso, ki jo je soproga ravno oprala in mu je spodrsnilo in je špago naredil. Sem kar sapo v šoku zajel, priznam. Da možak mojih let naredi špago?! Sem mislil, da je to nemogoče! No, je mogoče, je povedal prijatelj, njemu pa je brat zaupal, da je ene deset sekund kar vztrajal v tem gimnastičnem elementu in razmišljal, kdaj bo začelo boleti. Sem nekako kar upal, da bo povedal, da ni nič bolelo, ampak ga je. Peklensko. Nekaj dni. Tisti zviti gleženj je bil potem menda mala malica. In tudi on se zdaj izogiba žoge ko hudič križa. Pa gimnastičnih elementov tudi ne prakticira pod nobenimi pogoji!

Jaz sem potrkal ob les, povedal, da se zadnja leta nisem nič poškodoval, da se pa tudi meni leta res že krepko poznajo, iz Čaganke lezem skoraj pet ur in pol! In sta oba pokimala, da to je pa res grozno in smo vsi še enega ali dva pricinili, spili še nekaj kav ter si ob odhodu zaželeli, da se spet kmalu srečamo živi in zdravi. V naših letih ni več hec, vam povem, biti živ in zdrav!

spaga

Comments are closed.