Šuma

Če človek po svetu hodi z odprtimi uhlji, sliši marsikaj zanimivega, kakšne od zgodb pa so enostavno predobre, da bi šle v pozabo. Zadnjič, ko smo spuščali pogumneže v Čaganko, ko ljudem, nevajenih spuščanja v temne globine, zapoje adrenalin, ki drži še tudi potem, ko je človek zunaj jame in v navdušenju pove tudi kaj takšnega, kar bi drugače zamolčal, sem slišal eno takšno. O najbolj nevarni gozdni zverini, klopu. Povedala jo je pa najbolj pogumna od žensk, ki smo jih spustili v jamo.

Je k njej malce v zadregi prišel sosed, ki si je naložil že sedem križev, če lahko pomaga. Njegovi soprogi, ki je tudi imela naloženih sedem križev na hrbtu, ne njemu. Saj ji je želel pomagati najprej sam, a za nalogo kot nekdanji kovač ni bil najbolj opremljen, je potreboval žensko z lepimi in dolgimi nohti. Zato se je spomnil nanjo in jo prišel prosit pomoči. Da je njegova žena staknila klopa, ki ga je hotel sicer on odstraniti, a mu ni uspelo, kajti najmanjša stvar, ki jo on lahko zagrabi s svojimi kovaškimi prsti, bentivraga, je žebelj. In ta žebelj lahko potegne tudi iz deske, tako močne prste ima, ampak klop, klop je pa predrobcen, da bi ga zagrabil. Saj je poskusil, to že, a ni šlo, to bi lahko rešil nekdo z dolgimi nohti. Torej ona, soseda. In je šla z njim, seveda, dobri odnosi med sosedi so vredni največ na svetu. Ženička s klopom je ležala na postelji v temačni spalnici. Nekdanji kovač jo je pospremil le do vrat spalnice in za njo zaprl vrata, kar se ji še ni čudno zdelo, je dobro razpoložena stopila do stare sosede in ji vzpodbudno vedro pokimala ter zahtevala, naj ji pokaže tisto nevarno šumsko beštijo. Ko je ženica, ležeča na hrbtu na postelji, začela dvigovati krilo in vseh šestnajst podkril, ji najprej ni bilo nič jasno, ko je v temačni spalnici spod vseh podkril pokukala najbolj gosta in zaraščena črna šuma med njenimi nogami, je bila pa prepričana, da sta se narobe razumeli. Ne, ne to šumsko beštijo, je rekla, klopa sem mislila. Pa je ženica kar vztrajala in tisto šumo kazala, dokler ji ni postalo jasno. Klop je bogico staro med noge udaril! Saj jaz sicer ne vem, koliko kisika tisti mali krvoses potrebuje za življenje, a očitno ne dosti, ker se je zagrizel na notranjo stran sramnih ustnic in predstavljam si, da tam kaj dosti zraka ni bilo. Vsaj svežega ne … Je s prsti z dolgimi nohti malo brskala po tisti ćrni šumi (lase je imela ženička pa sive, kakor se spodobi), a zverinice ni najbolj videla. Malo zaradi gostote dlak, največ pa zaradi temine v spalnici. Ki je bila razsvetljena, kako gospod župnik priporočajo, torej skoraj nič. Je zato z nočne omarice vzela zastrto nočno lučko in jo nagnila nad njeno mednožje, da bi bolje videla, videla je pa le milijon crknjenih mušic in nočnih metuljev, ki jih je v letih scvrla žarnica in ki so vsi popadali direktno v tisto črno šumo. Sem se takrat že tako smejal, da se ne spomnim, ali je tiste mušice potem ven pucala ali ne, a se bolj nagibam k možnosti, da ne, da jih je kar zamolčala, ker če bi veliko med njenimi nogami šarila, bi imela potem ženička gospodu župniku veliko povedati o svojih čudnih občutkih …

Tudi dolgi nohti niso veliko pomagali, če moraš še luč držati, zato je še ena ženska na pomoč prišla in sta se trudili in vse, a klop ni popustil. Je boga ženica na koncu morala do ginekologa, kaj si je pa ta o tistih crknjenih metuljih mislil, pa ne vem. Zagotovo je pa sapo zadrževal, v to sem pa skoraj prepričan!