Home > BlogXtreme > 1600 km za 100 m

1600 km za 100 m

1. junija 2015

Poti je bilo krepko prek 700 km, a nam je šla kar dobro od rok, saj smo bili potniki na srečo že izkušeni reševalci, kar pomeni, da so tesnila na pipicah že bolj slaba in je pivo kar pogosto sililo ven, tako da sem lahko pogosto kadil in ni bilo nobene abstinenčne krize. Kriza se je pojavila šele v soboto malo pred eno zjutraj, ko smo končno prišli do jame in začeli postavljati šotore. Anžič ga pa ni imel. In so si ga podajali kot gnilo jajce, ker je prijatelj zelo znan po svojem glasnem spanju. Jaz sem bil miren, saj sem sabo vzel alpinističen šotorček, v katerega se še sam komaj spravim (čeprav je veliki Anžič vseeno prišel pomeriti, če mogoče bi se pa stlačil poleg mene!), Tico je vzel večjega, a je s sabo pritrogal tudi poljsko posteljo in potem ni bilo prostora za dodatno možato telo, Uroš je z vsemi štirimi potegnil ročno, da on se je že prevečkrat žrtvoval, Jereb in Robert sta spala v kombiju, ostal je le zlati Marko Z. Ki ga tudi ni maral v svojem rozastem šotoru in se mu trdo srce niti ob milem pogledu prijatelja, ki naj bi spal na ledenem bosanskem gorskem zraku ni omehčalo, šele ko je že kazalo, da bo poskvotal pri kakšnem od bosanskih reševalcev, ki glasnosti njegovega spanja niso poznali, ga je vzel k sebi. Če ga ne bi, nas na nobeno akcijo zagotovo več ne bi povabili! Za kazen jo rozasti šotorček postavil tik ob Uroševem, da sta potem vseeno dva trpela, s Ticotom sva pa svoja postavila bolj stran. A sva ga vseeno slišala, ker naš Anžič je pravi možak, le tu in tam je smrčanje utihnilo, ko je pozvonil telefon. Anžičev. Klical ga je pa 10 cm oddaljeni Marko Z., ki se mu zaradi mraza ni ljubilo rok iz spalke jemati in ga podregati, ampak je raje pod toplim kovtrom drkal po svojem Iphoneu!
Malo po sedmi uri zjutraj se je pa izkazalo, da sva s Ticotom (kot že tolikokrat) vseeno ne dovolj izkušena, ker naju je začelo pražiti sonce in sva morala vstati med prvimi. Po kavicah in zajtrku so nas razdelili v skupine, mene so postavili za vodjo četrte, v katero so vtaknili tudi Marka Z. Ki ni navajen, da ima nad sabo kakršnega koli komandanta in je bil nadvse zadovoljen, ko sem švical med iskanjem rešitve za naše delovišče. Se mi je na koncu zdelo, da sem jo našel in smo jo kar udejanili, še prav ponosen sem bil sam nase, kako sem vse skupaj poenostavil, malce preden se je začel transport nosil, se je pa še Uroš od nekod višje s svojega delovišča prikazal, da se bo malo zabaval. In sta bila oba pametna, da komaj čakata, da bomo začeli z manevrom, ker zagotovo ne bo šlo, kot sem si zamislil, s protitežo na dveh človeških odmikih, ko se je pa začelo zares, se je pa izkazalo, da imata povsem prav. A ker sta bila odmika Marko Z. in po sili razmer v zadnjem trenutku tudi Uroš, sta v bistvu sama sebi dokazala, da je manever, ki sem si ga zamislil, res skorajda nečloveški in sta najbolj švicala! Je bilo pa varno, kar je dokazal »ponesrečenec«, ki si je ravno na našem odseku privoščil krepčilni spanec in sem ga pravzaprav s svojimi vprašanji o počutju zbudil!
Zadnji od šestintridesetih reševalcev je iz jame prišel okoli šestih zvečer, ko je sonce že malce popustilo, da smo lahko udobno sedli k ravno prav pekočemu in vročemu pasulju, ob analizi, kjer smo preverili pluse in minuse (kakšnih drastičnih itak ni bilo), je pa že začel delovati, pa pivo so tudi že dovolili. Predvsem Tico je bil žejen in ko sem se nekaj po eni zjutraj od ognja umaknil v svojo rezidenco h knjigi, se mu je zdelo ful smešno, ko je organiziral cel tabor, da so mi zapeli Bolje biti pijan nego star. Plus parkrat je poskusil organizirati akcijo, da bi me kar s šotorom vred odnesli kam v gozd, da itak ne bom opazil, kakor nisem opazil, ko so mi ga podnevi parkrat kam skrili. Ker je res majhen in prenosen! In itak da sem se skoraj bal zaspati, sem pa potem z velikim veseljem okoli pol osmih zjutraj vstal samo zato, za sem lahko začel tresti njegov šotor in peti Bolje se zbuditi brez mačka kakor z mačkom!
Na tridnevni akciji in po skoraj 1600 kilometrih sem dobil materiala za ene dva romana najmanj, a kaj, ko so se že vsi naučili groziti. Da če bom napisal to ali ono, da bom že videl vraga!
Smo se pa na poti domov ustavili v Mostarju pri Jeleni in kolegih reševalcih, ki so ravno zaključevali svojo akcijo, da smo se jim pridružili na kosilu, pa malce smo zabremzali tudi v Jajcu in nato v Banjaluki, da smo domov priskakljali šele v ponedeljek. In se je takoj opazilo, kdaj smo prestopili mejo, ker je drkanje v glavo eden drugega potihnilo in se je vsak poglobil v svoj telefon. Je bila pot dolga in naporna, a se je splačalo, lepo (in pametno) je potrenirati s kolegi iz drugih držav. Ker nikoli ne veš …

Aja, najbolj smešno se mi je zdelo, ko sta Anžič in Uroš našla rozasto čelado in skoraj eno uro razmišljala, kako bi jo nasadila na glavo Marku Z. in ga fotografirala ob njegovem rozastem šotoru ter premetala kar nekaj rešitev, ena je bila bolj odpuljena od druge, jaz sem pa tisto rozasto čeladu samo našemu Markcu pokazal in mu predlagal, da si jo posadi na glavo in se pusti pofotkati ob svojem rozastem šotoru in smo že tekli. Je bilo to skoraj tako smešno kakor Uroš, ki smo mu zaupali, da brezalkoholno pivo pije in je potem vsako od naslednjih sedmih pločevink najprej detaljno prebral. Da je bilo vse skupaj napisano v cirilici pa itak ni opazil …

20150531_100628_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. Uroš
    2. junija 2015 at 00:39 | #1

    @Шини: тата, сине то зна … понекад 😉

  2. 1. junija 2015 at 15:58 | #2

    @Katja
    Ma pust ti te naše pese, ki ne grizejo! Mi je v oči gledal in zatrjeval, da se ne rabim s popkovino privezat, da me bo on držal, a sem mu v očeh videl, kako me bo držal … 🙂

  3. Katja
    1. junija 2015 at 09:43 | #3

    Od kar ti ljudje grozijo … blog ni več tapravi blog … tk da ne se jim pustit … hehe 🙂 … A veš uno…sem enkrat čula od enga …. menda da “pes, ki laja ne grize “… torej ni panike, ti kr piši… hehe :).

  4. Marko Zakrajšek
    1. junija 2015 at 09:16 | #4

    … si pa rekel, da boš imel nekatere fotke le za osebni arhiv, ko boš sam sedel v zgodnjih jutranjih urah, ves otožen in v brezdelju… 😛

  5. 1. junija 2015 at 02:06 | #5

    Hm, ne vem, men je zjutrej zgledalo da je bolje biti star kot pa mačkast, sori! 🙂

  6. Uroš
    1. junija 2015 at 02:04 | #6

    Јелен пиво, 4,5 % алкохола … Боље бити пијан, него стар 🙂

Comments are closed.