Gorsko jamarstvo

Super je, ko se za akcijo zmenimo z Urošem, Ticotom in Anžičem. Anžič vedno zamuja in se potem moja zamuda ne pozna, Tico in Uroš pa nikoli nimata ničesar s sabo in moramo v trgovino po robo, kar je kul, ker ko vedno pakiram zadnjo sekundo, vedno kaj pozabim. Smo se v petek tako obirali, da so Hoferja zaprli in smo še komaj Spar ulovili. S Ticotom sva se v čokoladice in podoben junk zapodila in kupovala po dve skupaj z enim gratisom, Uroš in Anžič pa bolj med pive. Tudi Tico se je zapodil med pive in ko se mu je po tleh raztreščil sikspack, je mirno vzel drugega in ga kotaleče pločevinke kaj dosti niso zanimale. Na blagajno sva šla na tisto normalno, s prodajalko, ker sva butla in ne izobražena kot Uroš in Anžič, ki sta šla na ekspres samopostrežno blagajno in sva se potem vsaj deset minut zabavala, ko se je prijateljema kakopak nekaj zalomilo in jima je moral na pomoč priskočiti naveličan prodajalec. Ki mu pa tudi ni šlo najboljše, ker se je Anžič vmes se v Špar klub vpisal in na kartico čakal, pa račun je zatrgal in so morali serviserja menda poklicati … Skratka, ekspresna blagajna se je tako zakomplicirala, da je obilni prijatelj kar že tam načel puranovo kolbo, ki jo je mislil pojesti šele v avtu. Ko sva s Ticotom pojedla vsak svoje štiri krofe, sta tudi prijatelja končala in smo končno lahko pičili na pot, verjetno sem se pa zaradi teme zmotil in v Lučah vprašal, če gremo še geometrijsko središče Slovenije pogledat, ko smo glih tam. Pa potem nismo proti Velenju zavili ampak so me navigirali proti Molički peči in sva s Ticotom šele visoko v hribih zvedela, da ne bomo spali v jamarskem domu Huda luknja. Ko smo sredi noči parkirali ob pastirski koči sredi ničesar, je bilo tako mrzlo, da sploh nisem hotel iz avta, ker sem bil v kratkih hlačah in kroksih, pa šotora tudi nisem imel, spalka je bila pa tudi bolj za v hišo! Je Uroš skočil vprašat pastirja, če lahko tam bogu za hrbtom postavimo šotor in je pastir dovolil, hkrati pa je predlagal, če ne bi raje v njegovem apartmaju prespali, da nas zjutraj ne bodo krave potacale, ki da trenutno spijo pod okoliškimi drevesi. In smo mu naredili uslugo in raje v čudoviti topli brunarici prespali, še pred sedmo pa nas potem niso zbudile krave temveč dva bika, Milči in Risto, da cement je že pripravljen za v nahrbtnike! Na srečo smo morali počakati še druge jamarje in smo vmes lahko v miru kofe ali dva spili, pa malce pomalicali. Malo smo se vmes pa Uroša izogibali, ki si je v Šparu kupil vložene kisle kumarice in me je debelo gledal, kaj ga tako debelo gledam, ko so se mu zjutraj pa po nahrbtniku razlile in je zadišal po kisu, mu je bilo pa takojci jasno, zakaj se vloženih kumaric v nahrbtnik ne daje. Dobro, res je, da sem jaz tisti frdamani glaž zaprl, a to so že detajli …
Potem smo pa vreče cementa in orodje začeli v nahrbtnike nabijati. Matičevi namreč nekje visoko v gorah sredi ničesar globoke jame raziskujejo in ker je pot do tja na dveh nogah res dolga in naporna, je potreben bivak. Povabilu na garanje se je odzvalo 30 jamarjev iz vse Slovenije, a sem prepričan, da smo se skoraj vsi, ki smo potem otovorjeni švicali navkreber, večkrat vmes vprašali, ker bumbar jame išče na takšnem terenu! Ma saj je logično, če najdeš jamo visoko v gorah to pomeni možnost, da bo globoka kilometer ali več, ampak tu se potem spet poraja vprašanje, ker bumbar bo potem v tako globoko rinil! Okej, nekaj nas je, čeprav smo med hojo proti placu za bivak verjetno res vsi preklinjali gorsko jamarjenje in z zavistjo razmišljali o delovnem mestu vlakovodje v Postojnski jami. Ko smo potem tam na neki čurki z najlepšim razgledom na svetu betonirali šest temeljev, kjer bo pravljična plehnata hišica stala, nam je bilo vreme naklonjeno, saj ni bilo vroče. No, vroče je bilo nekaj časa vsem, ki jih je Milči postrani gledal, ko se je lesen okvir za temelj napačno odžagal, ampak na srečo se je potem ugotovilo, da je meril Milan sam in je bilo potem vroče samo njemu. Dela je bilo dovolj, si moral biti prav umetnik, da si se mu izognil! Se je moralo kamne nabirati in pesek sejati (ker za beton so morali biti kamenčki prave velikosti!) pa sneg na folijo nositi, da se je topil v podstavljen sod (pa vedeti morate, da so bila delovišča raztegnjena pa celi planini, ker vsak kamen pač ni dober, čeprav so bili meni vsi isti!) in s Ticotom sva se selila od delovišča do delovišča in postala le tam, kjer je bilo dovolj garačev, da ni bilo potrebno za delo poprijeti. A kakor se rado zgodi, se je nekaj zalomilo in so tudi meni lopato v nekem trenutku porinili v roke, da sem malo utihnil, popoldne, ko je bilo ogromno že narejenega, nas je pa dež rešil, da smo lahko v planšarijo na čudovit Dragotov golaž odskakljali. In samo enkrat smo se vmes izgubili!
Večina je proti večeru utrujena domov odskakljala, Tico, Matic in jaz smo pa v Hudo luknjo odšli pospremit Uroša in Anžiča, ki naj bi nek sifon v nedeljo stavhala v Hudi luknji. Jap, ti gnjurci nikamor ne znajo in morejo sami, ko majhni otroci, jamarji pešci mormo pa njihove igračke po jami trogat!
In že ko smo se ponoči najedli gore čevapov mi je bilo jasno, da od tavha naslednji dan ne bo nič, ker sta oba po nekaj pivih že po sluhu vedela, da je voda še vedno previsoka. Da mogoče bo pa zjutraj boljše, sam da dvomita …
Vstali smo zgodaj, jaz prvi, sem bil kar ponosen, potem pa na wc hodili na deset minut, toliko je bilo potrebno, da se med enim in drugim razlufta. Edino Anžič je prijokal ven, ker je šel na stranišče deset minut po Ticotu, saj ni opazil, da je šel osem minut za Ticotom odmetat pa še Uroš. In ker smo ravno jamarji in ker smo bili ravno pri jami, smo pa še eno turistično prečenje Hude luknje udarili in bili tisti, ki še nismo bili v turističnih delih, navdušeni do nezavesti! Malo manj pa potem na koncu, ko nam je hotel Matic obisk zaračunati po turistični tarifi, samo na srečo ni imel štampilje poleg, brez računa pa nismo hotel plačat, ker sive ekonomije pa ne podpiramo …
Evo, še en vikend koristno zdrobljen, vmes je družina pa na morje odpeketala in bo čas še za kakšno jamo …