Kontrolka

Bližajo se izpiti za jamarske reševalce in živčnost je vse večja. Čeprav stari kozli zatrjujejo, da je danes vse izi bizi in da so včasih reševalci pripravniki celo bruhali pred izpiti zaradi živčnosti, se mi zdi, da danes ni zelo drugače. Mislim, se mi zdi, da me v šoli pred nobeno kontrolko ni bilo tako strah, kakor me je zdaj, je pa tudi res, da v šoli nobena kontrolka ne traja dva polna dneva na polno! Pripravniki, ki se že dlje ko dve leti učimo na vso moč in se trudimo, se pred izpitom, ki ga bomo imeli ta vikend, bodrimo na različne načine. A na koncu je vedno prišlo do tega, da morda pa letos ne bi šli na izpit, da nič ne znamo! Kar je zelo vzpodbudno, če ljudje, ki trapljamo pol kilometra pod zemljo, cvilimo kot majhne punčke! V sredo je zadevo v roke vzel Tico in naju z Urbijem odpeljal na bivak pri Čaganki, da potreniramo. Gor v senci in gozdu je bilo prijetno hladno v primerjavi s končno prišlim poletjem v mestu, a smo vseeno zelo kmalu švicnili. Postavili smo osnovne manevre, čez par minut smo se pa že prepirali, kaj in kako, če ni morda tako ali drugače, gledali v priročnik, poskušali na različne načine … Urbi je že po petih minutah izjavil, da se tega ne gre in da ne bo šel na izpite, da si niti kosila tam gor ne zasluži, tako zelo da ne zna, a bolj ko je čas mineval, lepše nam je šlo. Saj znamo, le skoncentrirati se je potrebno in paniko iz glave izbiti! Niti opazili nismo, da je že skoraj mrak padel in čeprav še nič nismo jedli, se lakota sploh ni oglašala. Šele Grdin nas je malce od dela odtrgal. Nas je malo občudoval, potem pa odrinil v Čaganko, da se malce pretegne. Namen je imel dvakrat splezati prvi dve stopnji, a je kar kmalu nazaj priskakljal. Ko sem videl izraz na njegovem obrazu, me je kar malo zaskrbelo. Pa še z dramatičnim glasom je jel pripovedovati, da se je na dnu druge stopnje prav dobro počutil in je bil odločen, da se bo še enkrat spustil, celo malce pohitel je s plezanjem, da bo trening bolj zalegel, ko je malo pred koncem stopnje zaslišal grozljive zvoke. Jih je glasovno obnovil še za nas, a jih pravzaprav kljub temu, da sem pisatelj, tukajle ne znam opisati, še najbolj so se mi zdeli podobni rjovenju zelo zelo razpizdenega medveda! In me je kar srh spreletel! Teh kosmatincev, dasiravno še nobenega nisem srečal, se kar ne morem in ne morem losati! Potem je Tomi s še bolj dramatičnim glasom opisal, kako ga je začelo črvičiti v trebuhu in sem ga popolnoma razumel, saj je tudi mene, ki tistega razpizdenega medveda nisem slišal na lastna ušesa, začelo malo v trebuhu zvijati in sem silil v njega, naj čim prej pove, če je bil medved in kako ga je odgnal in ali ga je gor čakal ali kaj, pa malo sem že lestve gledal, kam se bom umaknil. Je Grdin naredil dramatični premolk za večji suspenz, da smo se vsi kar malo k njemu nagnili, potem pa glasno prdnil. Prdnil sem, je rekel. Ja, ja, smo slišali, sem bil nestrpen, kaj je bilo na štriku?! Nič, prdnil sem, je spet ponovil Tomi. A na štriku si prdnil ali zdajle si prdnil, sem bil zmeden. Obakrat, je mirno povedal. Kaj so bili pa tisti zvoki??? Moj trebuh, me je povsem zvilo, je mirno pojasnil. Ni mi bilo nič jasno. Dokler ni pojasnil, da je že par dni zaprt in da ga vse boli, da se je pa vse skupaj pa premaknilo šele na štriku. Z grozljivimi zvoki nekje v trebuhu, bolečo napetostjo in končno z glasnim vetrovnim olajšanjem, ki mu je med plezanjem iz jame vse bolj pogosto pomagal. A pa si v jami odmetal, sem bil kar malo nejevoljen, še preden je pa odgovoril je že pa spet zakrulilo, da smo tokrat še mi slišali tisti grozljivi zvok, ki ga pravzaprav niti ne znam opisati. In je prijatelj vstal ter z glasnimi vetrovi v hrbet pospešeno stekel proti našemu poljskemu sekretu. Ga kar nekaj časa ni bilo, ko se je pa vrnil, se nam je pa pri uničevanju mesnih dobrot z žara pridružil, ko smo si že v temni noči privoščili prvo jelo. Tomi je olajšan in lažji odpeketal domov, mi smo se pa k treningu vrnili in se zafrkavali skoraj do treh zjutraj, ko smo se končno spravili v postelje. Z opravičilom, da bomo še zjutraj malo potrenirali. A ko sem nekaj čez deset odprl oči in si na ognju skuhal kavo, ker je Tico dobro urico prej porabil plin v bombici in vso kavo tudi sam požrl, se nobenemu od nas ni ljubilo več skakati po vrveh in smo vse skupaj pospravili in se odpeljali domov. Ker znamo, le da tega morda ne vemo, dokler uradno ne dobimo naziva jamarski reševalec …

2 thoughts to “Kontrolka”

  1. Pravilno si prepričan, seveda imamo razlago, sam je tako tehnična in dolgočasna za čist navadne bralce bloga, da jih tukaj ne bom moril, do takrat, ko se osebno vidmo in bi ti lahko osebno podal razlago, boš pa že itak pozabil oziroma bomo kšno drugo neumnost napravili … 🙂

  2. Super ste, pridni. In očitno zelo samozavestni, da potem objavite fotografije, svaka čast! Sem prepričan, da imate razlago, zakaj je na predzadnji sliki zanka v vozlu tok dolga, pa na predpredzadnji vponka … 😉

Comments are closed.