Home > Razno > Obletnica

Obletnica

25. junija 2015

Naj bi šli v jamo, a je močan dež potop jamarskim potapljačem, ki naj bi jih spremljali, to preprečil in smo lepo ostali doma. Kljub temu, da je prijatelja Anžiča žulilo, da bi šel kar v takšno, da se le gre! Jap, ni navajen doma med prazniki ostajati. Enako sem jaz Klemiju tožil, da nekam bi šel, da kaj bom doma delal, da si bom moral potem delo najti in bo spet škoda in je kar malo čustveno izbruhnil, da za takšne državne praznike se pa že skoraj spodobi kakšen spomenik obiskati. Torej, če si taprav Slovenec, kakopak! Sem se strinjal, da to velja za tiste, ki so se tistega davnega leta ’91 po riti praskali ali bili ravno na dopustu kje v varni tujini ali se še niso rodili ali so še v plenice rinili (kakor zlati Klemi), da to pa za nas, ki smo imeli puško v rokah in aktivno sovraga iz lepe naše izganjali, ne velja. A sem vseeno potem ko sem mimo spomenika v Pogancih peljal, malce upočasnil in tistim herojskim časom namenil misel ali dve, pa spet sem se skoraj v slabo voljo spravil, ko sem se spomnil, da sem moral celo v vojno priti prek zvez in poznanstev. Ko so me namreč na vojaškem sodišču leta 1984 oprostili, da mogoče pa res nisem mislil Slovenije že takrat odcepiti, sem si nato kmalu zrihtal zdravniško potrdilo, da sem 86% invalid (jap, to so bili zlati časi, ko se je kaj takšnega še dalo) in z nekdanjo JLA nisem imel nobenega opravka več. Ko se je pa začela vojna, so vpoklicali le tiste, ki so imeli uniformo doma, ki je pa jaz nisem imel. Plus v papirjih je pisalo, da sem invalid in so se me otepali, kot da sem kužen, v TO so me kasneje sprejeli šele po posredovanju prijatelja častnika …

Sem v filmu 1991 – Neizstreljeni naboj poiskal sekvenco, kjer je približno opisano, kako je bilo to videti, spodaj pa je nalepljen še odlomek iz romana o prvem dnevu vojne v Sloveniji …

27. junij ’91, Poganci

Noč je bila jasna in topla; bilo je že nekaj dni po začetku poletja, vendar je Žmigovca v sami srajci vseeno mrazilo. Vrbe ob potoku, ki je včasih vrtel kolo Kaburjevega mlina, so bile odete s sivkastimi in že uvelimi mačicami, v bregovih so cvetele bele vetrnice, robovi jarkov pa so se bleščali v zlatem siju rose. Bilo je še temno, vendar je Žmigovc tolikokrat prevozil to pot, da si je pokrajino z lahkoto priklical pred oči. Klečal je za debelim hlodom, ki je bil pripravljen za bližnjo žago, in napenjal oči, da bi kaj videl; cesta se je v soju zvezd zamolklo belo črtala v temni pokrajini, na svetli podlagi pa so bile temne sence. Te temne sence so bile sovražnik. Ujeli so jih v past in zdaj so čakali, kaj bo; prav nič ni bilo odvisno od njih, teritorialci so bili le pioni na šahovski plošči, s katerimi je nekdo junaško blefiral in upal, da nasprotni igralec s prednostjo v oborožitvi ne bo opazil njihove nemoči. Le kaj naj jim naredijo z majhnimi pokalicami, je skoraj žalostno pomislil in se zdrznil, ko je bolj slutil, kot videl, da so se tri cevi na BOV-u spet obrnile proti njemu. Le kaj naj naredijo? Moral se je otresti krempljastega strahu, ki ga je dušil v grlu. Poskusil je požreti slino in potisniti grozo nazaj v prsi, vendar je uspel le suho pogoltniti. V ustih je imel ogaben okus, le s težavo se je treznil. Pokleknil je na drugo koleno, ker ga je to, na katerem je klečal, že začelo boleti. Sero, prijatelj, s katerim si je delil prsobran, se je prestrašeno zdrznil; že zelo dolgo se nista premaknila. Za gozdom, kamor je izginjala cesta za njihovo barikado, ki so jo tako hitro postavili, in vodila v mesto, se je zaslišal hrup motorjev, ki je hitro naraščal. Napenjala sta oči, vendar jima je poleg teme pogled zakrival tudi gozd; lahko sta le domnevala, da se je vrnil ostanek kolone, ki jim je bil ušel. Žmigovca se je loteval obup in grizel si je ustnico, da ne bi podlegel paniki – nohte je obgrizel v minule pol ure … Pomaknil se je nekaj centimetrov naprej, da bi videl vsaj luči žarometov, in presenečen zaslišal svoj trepetajoč, presunljiv stok, ko je iz pljuč iztisnil zrak. Zvok je oba pretresel in spet se je zagrizel v spodnjo ustnico. Sero je pogledal na uro; svetleča številčnica je kazala nekaj minut do pol štirih zjutraj. Hrup je skoraj potihnil, vozila so prispela do tovornjakov s peskom. Z zadnje strani so jih zaprli Rac in njegov vod z v ta namen puščenim tovornjakom. Znašli so se v dvakratnem sendviču. Račev vod je šele takrat spoznal, da so kolono nehote ločili, in v hipu jim je bilo jasno, zakaj so se njihovi oklepniki vrnili – zaustavljeni del kolone je po radiu na pomoč poklical predhodnico, ki je po ovinkasti gorjanški magistrali pridobila prednost in se ločila od glavnine …

»Misliš, da bodo barikade …« je začel Žmigovc in se obrnil k Seru, potem pa nenadoma utihnil. Vprašanje, ki ga je mislil zastaviti, ni imelo odgovora, vsaj Sero ga ni mogel poznati; pravzaprav ga v tistem trenutku ni poznal nihče na tem svetu. Oba sta se nehote ozrla v smeri težkih, s peskom naloženih tovornjakov, katerih obrise sta lahko le slutila, potem je Sero odgovoril na nedokončano vprašanje z gotovostjo, ki je ni čutil: »Tukaj jih bomo zadržali!«

Naenkrat je nočno tišino presekal močan, rezek in avtoritativen glas: »Ovdje major Boško Prodanović, pripadnik Armije,« je zavpil z BOV-a v temo okoli sebe. »Odmah maknite barikadu, pucaću!«

Duh lastnega telesa je Žmigovcu naenkrat postal neznosno zoprn. Smrdelo je po dolgo zadrževanem strahu, ki mu je sesiril telesne sokove; uhajali so mu kot izcedki živali, sled za preganjalce, ko je major drugič glasno postavil svojo grožnjo in zahtevo. Počutil se je kot mlad kozliček, privezan za vabo medvedu, ki ga s svojim prestrašenim meketanjem celo privabi. In če medved ne pride, to še ne pomeni, da je rešen – lovec na drevesu ga lahko kadar koli speče na ražnju …

Prodanovič je grožnjo izrekel še v tretje; vsi so bili nekoč v vojski in so vedeli, da se po pravilih trikrat opozori, potem se strelja. Stisnili so zobe in čakali. To je bila psihološka vojna, udarec v podzavest. Podobno kot oglašanje bobnov v džungli – slišiš jih, čutiš, veš, da oznanjajo nesrečo, vidiš pa nič, niti ne veš, kdaj se bo zgodilo, kar se ima zgoditi. Žmigovcu so se začele nekontrolirano tresti roke, drgetal je kot trstika v vetru. Naboj je imel v cevi, puško nastavljeno na rafal. Je bil ta človek toliko naiven ali nor, da je mislil, kako bodo že samo zaradi njegove grožnje umaknili barikado? Ne, je naenkrat spoznal, iz njega ni govorila naivnost, temveč moč, neizmerna moč, ki je stala za njim. Mislil je povsem resno. Za občutke navadnih vojakov in teritorialcev se sploh ni zmenil; najbrž si niti misliti ni mogel, da imajo tudi drugi občutke, čustva. Žmigovc je nehote pomislil, da mora tega človeka, ki se je v povsem neznanem kraju ujel v past in jim pri tem še grozi, občudovati. Vse, kar je veliko, sili k občudovanju, celo neizmerno pogumni zločinci …

Ko je Prodanović ustrelil kratek rafal v zrak, da bi podkrepil svojo grožnjo, je Žmigovc iz strahu, ne da bi videl, kam je častnik streljal, pritisnil sprožilec in spustil dolg rafal. Na začetku, prvih nekaj strelov, je še spremljal let izstrelkov in meril v tovornjak pod sabo, potem je zamižal. Prazni tulci so leteli v Sera, obema so se tresla lica. Hrup je bil neznosen, zaradi zgorelega smodnika ju je ščemelo v očeh. Zaslišalo se je še nekaj kratkih rafalov s spodnje strani ceste poleg Kaburjevega mlina, kjer je bila v zasedi Trebanjska četa, zabliskalo se je tudi iz oklepne kolone. Zablodeli naboj je prebil zračnico BOV-a, ki prenese tudi deset lukenj – presunljivo je zažvižgal stisnjen zrak, ki si je utiral pot na prostost iz kolesa, hkrati se je vključil kompresor, ki jo je sproti polnil. Žmigovc je spolzel na rit in se s hrbtom naslonil na hrapavo, obeljeno deblo, Sero pa je z grozo v očeh skočil pokonci, zavpil: »Jebemtimater, pazi, bomba!« in jo ucvrl kakih petdeset metrov stran v gozdiček.

Vojaki v oklepnikih in tudi Prodanović niso vedeli, koliko že kaže ura, ki je napovedovala novi čas. Dobili so nalogo, ki se jim niti ni zdela pretežka in ki so jo mislili opraviti z lahkoto, ponosom in nekaj privoščljivosti. Niso vedeli, da so bili rafali na Pogancih samo zvoneča budilka, ki je budila ljudi in jih klicala k vstaji. Prišel je nov čas, kar vdrl je na vrata, da jih je vrglo s tečajev, in vojska na to ni bila pripravljena. Prodanović je mislil, da ga bodo sprejeli kot osvoboditelja, zato so ga vrnjeni streli, pa četudi izstreljeni le iz strahu, zalotili brez hlač – divje je vpil na svoje policiste, ki so v trenutku poskakali s tovornjakov, na katerih so bili brez kritja, naj nehajo streljati, ker da imajo ranjenca, s slovenske strani pa je zaradi strahu čedalje bolj pogumne borce pomiril poročnik Franko, ki je prav tako vpil, naj prenehajo s streljanjem. Nehali so. Streljanje je ponehalo skoraj v istem hipu, kot se je začelo, le tu in tam je še nekajkrat počilo. Zadnji so ustrelili na smrt prestrašeni golobradeži, ki so hoteli s tem sami sebe prepričati, da imajo še puške v rokah in da jih nasprotnik še ne grabi za goltanec. Bitka pri Pogancih je trajala približno dvajset sekund, vendar so se vsem skupaj sekunde vlekle kot leta, marsikomu pa bi se lahko raztegnile v večnost. Na srečo se niso!

Pripadnik vojske, podporočnik po činu, ki je ob prvih strelih skočil s tovornjaka, je dobil strelno rano v podlahet in komolec, vendar niso mogli ugotoviti, kje je krogla vstopila in kje izstopila; če je vstopila v komolcu in prišla ven v podlahtnici, naj bi jo skupil od svojih, in obratno. Krivdo so valili drug na drugega, kot da bi šlo za igro otrok, v kateri se eden od njih zaradi podstavljene noge spotakne in poškoduje, pa potem iz strahu pred starši nihče noče biti lastnik nagajive noge. Podporočnika so v spremstvu policije z rešilcem odpeljali proti Metliki in na zahtevo majorja naprej proti Karlovcu, potem pa na zahtevo ranjenca obrnili in ga odpeljali v novomeško bolnišnico, saj jih je v Metliki zaustavila barikada. Trije vojaki jugoslovanske armade, ki so ga spremljali, se niso hoteli vrniti v ujeto enoto; oddali so orožje, oblekli civilne obleke in enostavno odšli. Njihov vojaški rok je trajal točno dvaindvajset dni – dovolj za vse življenje …

Na vzhodni strani neba se je počasi začenjalo svitati, že so lahko jasno razločevali tudi oddaljene predmete. Tako teritorialci kot federalci so imeli ukaz, naj ne streljajo, in eni in drugi so bili pošteno prestrašeni. Na neki način so vsi vnovič izgubili nedolžnost – učili so jih, da je ubijanje kaznivo, in jih pošiljali na služenje vojaškega roka v to armado, ki so jim jo zdaj ukazali napasti; federalce so učili, da je ubijanje greh in jih pripravljali na spopad z zunanjim sovražnikom, nekom, ki ne bi govoril njihovega jezika. Zato sta bili obe strani prestrašeni in presenečeni; presenečeni, da so prebili psihološko oviro bratstva in enotnosti ter streljali nanje, in presenečeni, da sta izginila bratstvo in enotnost in da so streljali nanje. Madona, je zaklel Rac, v kaj smo zabredli; vse, kar je bilo še včeraj narobe, je danes pravilno, in obratno. Preveč je vsega hkrati, da bi človek lahko razumel. Dosti preveč. Nori, na glavo postavljen svet!

odlomek iz romana Neizstreljeni naboj

Comments are closed.