Z Markom Z. sva postavljala manever na reševalni vaji v Bosni in nama je prav dobro šlo od rok, dokler nesreča mimo ni prinesla Uroša. No, saj ga ni prinesla slučajno, se je moral pomatrati čez pol jame, da naju je prišel malo v glavo nabijat. Ker je svoje napravil, je imel lahek manever (čeprav se morda s tem ne bo strinjal) in mu je dolgčas postalo. Si je vse skupaj ogledal, kaj sva scumprala in naju je že skoraj pohvalil, ker nič drastičnega ni našel napačnega, potem se mu je pa v nekem hipu izraz na obrazu spremenil v nasmešek. Vodja ekipe, me je počasi poklical in poudaril mojo novo začasno funkcijo, a odmik za protitežo si tudi napravil?! Itak mi je bilo v hipu vse jasno, ampak res v hipu, ker seveda ga nisem in kar je še huje, niti spomnil se nisem, da bi ga moral napraviti! Sem zalajal, da naj me neha spraševat kr neki, da trenutno nimam časa, ker se moram skoncentrirati na nek drug problem in sem stal tam nad breznom in se praskal v zadregi po riti, kaj naj pa zdaj naredim, ko sem videl, da je moj zlati prijatelj Marko Z., ki se tudi ni spomnil na odmik za protitežo (ampak on seveda ni bil na začasni funkciji vodje ekipe in je samo delal, kar mu je vodja ekipe, torej jaz, naročil), kakor mimogrede skrivoma segel po še en škripček in se mirno zlagal, da imava zadevo pod kontrolo. Da bo on odmik napravil nase. Se mi je kar milo storilo, kako naju je človek mirno in hladnokrvno iz kaše izvlekel, Urošu se je pa nasmešek malce skisal, a ne za dolgo. Je izvlekel fotoaparat in poskušal narediti fotografijo, kar pa mu očitno ni uspevalo, saj mi je kar parkrat naročil, naj bom pri miru. In seveda nisem bil, me je firbec matral, da bi videl, kaj fotografira, a bolj sem se jaz premikal, bolj je Uroš skakal okoli. Ker je namreč fotografiral Marka Z. s senco, ki jo je ustvarjala moja luč, in če sem se jaz premaknil v levo, je senca skočila v desno in obratno, Uroš je pa nergal. Dokler nisem obstal pri miru, da jo je dobil, potem so pa itak že nosila prišla do nas in smo vsi, vključno z Urošem, delali ko indijanski konji z milijon kavbojci za ritjo!
Danes sem pa fotko prvič videl in mi je všeč. Nekdo je komentiral, naj zlati Marko Z. pazi, da je za njim hudič, a ni sile, to je samo njegov pravi jaz začasno ven skočil …
Maš srečo, da sem se na našem odseku odločil narediti edni manever. Roko na srce, čist nič ni bil potreben, a nisem mel srca da z dvema prasicama robe vključno z mašino ne bi naredili nič. Mašino je takoj vzel vodja sosednje ekipe, Anžič. Smo hoteli zabiti dva svedrovca, a si je vodja sosedje ekipe sposodil tudi to. Žal ni blo nobene deklice v ekipi da bi s čim drugim trdim zabijali… In je trajalo skoraj uro, da smo mašino dobili nazaj. Ta čas sem vodjo sodednje ekipe prijazno naprošal, naj jo končno vrne. No, potem smo postavili manever in sem si na hitro ogledal še prijatelje iz drugih ekip. Si predstavljaš da ne bi naredili nobenega manevra? Koliko časa bi ostajalo? Bolje da ne…